VIŠNJA GORA
Turki je niso nikdar zavzeli
Legenda o višnjegorskem polžu z zlato verižico sega v mračni srednji vek.
Odpri galerijo
Višnja Gora ima strateško lego.
Med Grosupljim in Ivančno Gorico je svet težje prehoden. Na severu Dolenjske se drug za drugim vrstijo številni klanci prek širnih gozdov. Pri Višnji Gori je prehod med dvema pobočjema še posebno ozek in tu je na skalnatem pomolu nastala starodavna vas, nad njo pa še srednjeveški grad. Oba sta na strateški legi, saj prav tu vodi najpomembnejša prometnica med Dolenjsko in Ljubljano.
V 15. stoletju je življenje postalo nevarno. Turki so s stalnimi vpadi povzročili nemalo težav. Vsako naselje je tedaj poskušalo pridobiti status mesta. Ta je namreč omogočal izgradnjo obzidja in s tem večjo varnost. Višnja Gora je tako leta 1478 dobila mestne pravice, leta 1490 pa še cesarsko mitnico. Obzidje je naselbino na težko dostopni legi dobro varovalo, da je Turki niso nikdar zavzeli.
Na robu pomola vasi stoji cerkev svetega Tilna iz leta 1450. Prvotno je bila gotska cerkev, v 17. stoletju pa so jo barokizirali. Za njo se po pomolu v obliki podkve ob ostankih obzidja razprostirata dve vrsti hiš. Med njima je obsežen Mestni trg, sredi trga je še vodnjak z Valvasorjevim kipom.
Višnja Gora ima tudi svoj grb, na njem je polž, priklenjen na zlato verižico. Polžja lupina, ki so jo nekdaj hranili v mestu in iz nje pili ob posebnih priložnostih, je bila osnova za številne šaljive zgodbe o priklenjenem polžu. Nastopa tudi v Kozlovski sodbi v Višnji Gori, ki jo je napisal Josip Jurčič. Je pa res, da se v njej Višnjani niso posebno izkazali z modrostjo.
Tista originalna legenda je nekoliko bolj resna in gre nazaj v mračni srednji vek, govori pa o tem, da so meščani pred roparji z veliko požrtvovalnosti rešili bogatega popotnika. Ta se jim je oddolžil s prvovrstnim zlatarskim izdelkom: polžjo hišico, ki je v nadaljevanju postala simbol mesta.
Na bližnjem, kake pol ure hoda oddaljenem vrhu nad vasjo že od leta 1154 stoji višnjegorski grad. Bil je sedež grofov Višnjegorskih, ustanoviteljev stiškega samostana. Po letu 1256 je grad prešel v last turjaških grofov.
Ti so po letu 1778 sezidali ob vznožju griča nov dvorec, ki je danes dekliško vzgajališče, od mogočnega gradu pa sta se ohranila le osrednji stolp in vrsta obodnega zidovja. Potem ko so ga v 18. stoletju opustili, so njegovo kamenje za gradnjo hiš uporabili domačini. Danes vodi do gradu učna gozdna pot, vendar je pri potikanju po razvalinah potrebno nekaj pazljivosti, saj skoraj tisočletno zidovje ne vzbuja občutka zanesljivosti.
Valvasorjev vodnjak na trgu
V 15. stoletju je življenje postalo nevarno. Turki so s stalnimi vpadi povzročili nemalo težav. Vsako naselje je tedaj poskušalo pridobiti status mesta. Ta je namreč omogočal izgradnjo obzidja in s tem večjo varnost. Višnja Gora je tako leta 1478 dobila mestne pravice, leta 1490 pa še cesarsko mitnico. Obzidje je naselbino na težko dostopni legi dobro varovalo, da je Turki niso nikdar zavzeli.
Razvaline višnjegorskega gradu Fotografije: Janez Mihovec
Na robu pomola vasi stoji cerkev svetega Tilna iz leta 1450. Prvotno je bila gotska cerkev, v 17. stoletju pa so jo barokizirali. Za njo se po pomolu v obliki podkve ob ostankih obzidja razprostirata dve vrsti hiš. Med njima je obsežen Mestni trg, sredi trga je še vodnjak z Valvasorjevim kipom.
Višnja Gora ima tudi svoj grb, na njem je polž, priklenjen na zlato verižico. Polžja lupina, ki so jo nekdaj hranili v mestu in iz nje pili ob posebnih priložnostih, je bila osnova za številne šaljive zgodbe o priklenjenem polžu. Nastopa tudi v Kozlovski sodbi v Višnji Gori, ki jo je napisal Josip Jurčič. Je pa res, da se v njej Višnjani niso posebno izkazali z modrostjo.
Tista originalna legenda je nekoliko bolj resna in gre nazaj v mračni srednji vek, govori pa o tem, da so meščani pred roparji z veliko požrtvovalnosti rešili bogatega popotnika. Ta se jim je oddolžil s prvovrstnim zlatarskim izdelkom: polžjo hišico, ki je v nadaljevanju postala simbol mesta.
Na bližnjem, kake pol ure hoda oddaljenem vrhu nad vasjo že od leta 1154 stoji višnjegorski grad. Bil je sedež grofov Višnjegorskih, ustanoviteljev stiškega samostana. Po letu 1256 je grad prešel v last turjaških grofov.
Status mesta je omogočal postavitev obzidja in s tem večjo varnost.
Ti so po letu 1778 sezidali ob vznožju griča nov dvorec, ki je danes dekliško vzgajališče, od mogočnega gradu pa sta se ohranila le osrednji stolp in vrsta obodnega zidovja. Potem ko so ga v 18. stoletju opustili, so njegovo kamenje za gradnjo hiš uporabili domačini. Danes vodi do gradu učna gozdna pot, vendar je pri potikanju po razvalinah potrebno nekaj pazljivosti, saj skoraj tisočletno zidovje ne vzbuja občutka zanesljivosti.
