Tradicijo rešili pred pozabo: slamniki na ogled že 10 let
Slamnikarski muzej v Domžalah, ki ga upravlja Kulturni dom Franca Bernika, letos praznuje 10-letnico delovanja. Svoje prostore je dobil v Godbenem domu na Kajuhovi cesti 5 v Domžalah.
»Domžale so tisti sloveči, svetovno znani obrtni kraj, kjer se izdelujejo najlepši in najfinejši moški in – kar še več pove! – tudi ženski slamniki. Najimenitnejše gospe in gospice po velikih svetovnih mestih nosijo z veseljem – domžalske slamnike,« je o pomembni gospodarski dejavnosti na širšem območju kraja zapisal župnik Franc Bernik.
Ko je že kazalo, da bo slamnikarska tradicija, stara približno tristo let, utonila v pozabo, so se v Kulturnem domu Franca Bernika odločili za oživitev nekdanje obrtniške in industrijske dejavnosti. V Domžalah so se zbrali vsi tisti, ki bi lahko prispevali k temu, da bi podrobneje spoznali zgodovino slamnikarstva. Cilj je bil znan, to je postavitev razstave o tej stari domžalski dejavnosti. Kmalu je prerasla v imenitno zbirko, ki je lepo urejena v domžalskem godbenem domu kot slamnikarski muzej.
Na kratko lahko zbirko predstavimo kot podroben pregled vsega o nastanku slamnika in na splošno o tej dejavnosti v širši okolici. Oblikovali so tudi slamnikarsko pot Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah ter izdali tiskani vodnik v slovenščini in angleščini. Pomemben prispevek k ohranjanju in širjenju znanja o tej dediščini je tudi vpis slamnikarstva v register žive kulturne dediščine.
Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689 slamnikarstva na tem območju še ne omenja. Presenetljiva je upodobitev baročnega slikarja Franca Jelovška, ki je v grobeljski cerkvi nad oltarjem sv. Notburge že leta 1761 naslikal slamnik in snop slame za pletenje kit, pri čemer lahko sklepamo na razširjenost dejavnosti v njegovem času.
O začetkih slamnikarstva pričata dve zgodbi; v prvi je Benedikt Franc Herman v pismih s potovanj leta 1780 poročal, da so po vsej slovenski deželi ljudje precej nosili slamnike in da je bilo slamnikarstvo v ihanski župniji pomembna obrt. Vpeljal jo je neki domačin, ko se je kot odsluženi vojak vrnil iz Firenc v Italiji. Že okrog leta 1790 je neki Tirolec začel ihanske slamnike prodajati tudi zunaj Kranjske. Iz Ihana se je ta hišna obrt hitro razširila v sosednje vasi – nastale so številne slamnikarske obrtne delavnice.
Oblikovali so pot Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah.
Na začetku slamnikarstva si je Avstro-Ogrska prizadevala pospeševati obrt in industrijo ter uvajati nove obrtne panoge. Slamnike so najprej izdelovali za domače potrebe, pozneje pa so si številni kajžarji in mali posestniki na tak način izboljšali svoj zaslužek. Prodajali so jih na sejmih, nato pa so trgovanje z njimi prevzeli kočevski, blejski in tirolski krošnjarji, ki so jih raznesli po vsej monarhiji.
Slamnikarska industrija je vrhunec doživljala na prelomu v 20. stoletje, po prvi svetovni vojni pa je zaradi novih političnih in gospodarskih razmer ter carin izgubila pomembne trge in povezave s svojimi podružnicami. K propadu so veliko prispevale tudi spremembe v načinu oblačenja, saj slamniki niso bili več tako modni kot pred desetletji. Zadnjega so v domžalski tovarni Univerzale sešili leta 2003.
Zadnjega so v domžalski tovarni Univerzale sešili leta 2003.
V jubilejnem letu bodo po dveletnem premoru junija spet pripravili priljubljeni in dobro obiskani slamnikarski sejem, na katerem se bodo zbrali vsi, ki so povezani z uporabo slame, tudi gostje iz tujine.
