Toplina in strast Južne Amerike

Predniki Majev so dali zgraditi številna mesta z napredno infrastrukturo, mogočnimi umetelno izklesanimi templji, grobnicami in palačami. Razvili so svojo pisavo, matematični sistem in bili mojstri astronomije, ki so znali natančno napovedovati nebesne pojave.

Med mehiškimi zveznimi deželami še posebno izstopa najjužnejša, Chiapas, ki je zaradi nadmorske višine težje dostopna in zato bolj izolirana. Hriboviti jug, poln sotesk in kanjonov, je po naravi in ljudeh bolj podoben Gvatemali kot Mehiki. Zaradi visoke lege in pretežno staroselske populacije je Chiapas infrastrukturno slabo razvit. Čeprav skriva naravna bogastva, 90 odstotkov prebivalcev živi pod pragom revščine.

V zadnjih desetletjih je gospodarsko in ekonomsko zelo napredoval, a najrevnejši prebivalci so imeli od tega le malo koristi, saj je večina še brez elektrike, kanalizacije in dostopa do pitne vode, ni poskrbljeno za njihovo izobraževanje in zdravstveno oskrbo. Živinorejska industrija je povzročila centralizacijo in monopolizacijo zemlje, uničevanje gozda in nelegalno zasedbo skupne zemlje ter zemlje malih kmetov in staroselcev.

Namesto sombrera črne kapuce

Prvega januarja 1994 je skupina upornikov z imenom zapatisti zasedla strateške točke v petih mestih zvezne države Chiapas. Zapatisti so borci proti globalizaciji in promovirajo na socializmu temelječo demokratično skupnost, ki jo vodijo predstavniki, ki jih izbere ljudstvo. Zagovarjajo človekove pravice, ekologijo in strpnost. Njihov simbol je rdeča zvezda na črni podlagi. Boj med mehiško vojsko in 3000 slabo oboroženimi zapatisti je trajal 12 dni in je med njimi zahteval številne žrtve. Po neuspelem uporu leta 1994 so se umaknili v lacandonsko džunglo, ki se na vzhodu in jugu razteza čez mejo z Gvatemalo. V vaseh so nadaljevali delo z organizacijo pomoči za lokalne skupnosti. Tako je nastalo več avtonomnih con, kjer imajo prebivalci dostop do brezplačne izobrazbe in zdravstvene oskrbe ter druge oblike pomoči. Ena od takih avtonomnih con je Oventic, dobro uro in pol vožnje iz mesta Cristobal de las Casas, prestolnice Chiapasa.


Prebivalci cone pred turisti navadno nosijo črno kapuco, pod katero so vidne zgolj oči in včasih usta. Fotografiranje je prepovedano. Stavbe so lično porisane s podobami Emilia Zapate in podkomandanta Marcosa ter popisane s parolami, med katerimi je največkrat mogoče zaslediti besede demokracija, svoboda, pravica, poleg tega pa še pozive k izobraževanju, strpnosti, solidarnosti z marginaliziranimi skupinami, toleranci do drugačnih, ekologiji in še posebno enakopravnosti žensk.
Avtonomne cone so zato postale zanimive tudi za turiste, in tako je v koči pri izhodu mogoče kupiti najrazličnejše izdelke z motivi zapatistov. V Chiapasu namreč cveti turizem, katerega nosilka je kultura staroselcev, k večjemu številu turistov pa pripomorejo številne naravne lepote tega hribovitega območja. Mednje spadajo kanjon Sumidero, lacandonska džungla in številni slapovi in jezera, ki se razprostirajo na meji z Gvatemalo.