GOBARJENJE
Svinjski goban: na prerezu se takoj zelenkasto modro obarva
Svinjski goban je pogojno užiten, treba ga je toplotno obdelati, surov povzroči želodčne težave.
Odpri galerijo
Je precej čokata goba. FOTOGRAFIJE: Ana Ivanovič
Svinjski goban, Boletus luridus, je prvi opisal nemški botanik in mikolog Jacob Christian Schäffer leta 1774. Ime je ostalo vse do leta 2009, ko je ameriški mikolog William Alphons Murrila dal tej obliki ime Suillelus luridus var. luridus. V to vrsto Luridus spada še kar nekaj drugih podvrst, ki so jih opisovali različni svetovni mikologi. Pri nas je za zdaj ostalo prvotno ime Boletus luridus, svinjski goban, ki pa se bo najbrž prav tako spremenilo.
Klobuk ima premer tudi do 20 cm. Mlad je polkrožen, pozneje se zravna, vendar ostane malo izbočen. Površina je suha, žametasta, olivno rjavkastih, oranžnih do rjavih barv. Včasih je precej temen, včasih pa ima tudi precej rdečkastih odtenkov. S starostjo postane površina bolj gladka, v mokrem vremenu pa spolzka.
Trosovnica je iz cevk, luknjice so drobne, najprej oranžne barve, s starostjo postajajo vse bolj rdeče.
Bet je čokat, do 15 cm visok, temeljna barva je rumena do rahlo oranžna in prekrita z veliko rdečo mrežico. Proti dnišču je ožji, pod klobukom pa ostane rumen. Meso je rumenkasto, na prerezu se takoj zelenkasto modro obarva, prav tako klobuk. Je prijetnega vonja in okusa. Goba je pogojno užitna, surova je lahko škodljiva, saj povzroči želodčne težave. Te lahko povzroča tudi v kombinaciji z alkoholom, podobno kot navadna tintnica, po kateri naj prav tako ne bi pili alkohola. Gobo je treba prekuhati kot druge pogojno užitne vrste.
Veliko gobarjev to vrsto rado zamenja za strupenega vražjega gobana (Boletus satanas), ki pa ima popolnoma drugačno barvo beta in klobuka. Možna je zamenjava tudi s škrlatnim gobanom in rdečerumenim gobanom. Vsi imajo rdečkaste odtenke in gobarji radi mečejo te vrste v isti koš. Vendar je med temi rdečkastimi gobani velika razlika, zato je potrebna pazljivost pri nabiranju. Toda zastrupitve s temi gobani so precej redke, saj se nabiralci ogibajo nabiranju teh rdečkastih gobanov. Če pa jih že nabiramo, jih moramo dobro spoznati. Zato spet ponavljam prvo pravilo nabiranja gob: nabiraj le tiste vrste, ki jih sam dobro poznaš!
Pa dobro bero želim in upoštevajte zakonske predpise, saj bo letos precej več inšpektorjev, ki bodo nadzorovali kilažo in seveda zavarovane vrste. Teh nikar ne nabirajte, kazni so velike!
Klobuk ima premer tudi do 20 cm. Mlad je polkrožen, pozneje se zravna, vendar ostane malo izbočen. Površina je suha, žametasta, olivno rjavkastih, oranžnih do rjavih barv. Včasih je precej temen, včasih pa ima tudi precej rdečkastih odtenkov. S starostjo postane površina bolj gladka, v mokrem vremenu pa spolzka.
Klobuk ima premer tudi do 20 centimetrov.
Trosovnica je iz cevk, luknjice so drobne, najprej oranžne barve, s starostjo postajajo vse bolj rdeče.
Bet je čokat, do 15 cm visok, temeljna barva je rumena do rahlo oranžna in prekrita z veliko rdečo mrežico. Proti dnišču je ožji, pod klobukom pa ostane rumen. Meso je rumenkasto, na prerezu se takoj zelenkasto modro obarva, prav tako klobuk. Je prijetnega vonja in okusa. Goba je pogojno užitna, surova je lahko škodljiva, saj povzroči želodčne težave. Te lahko povzroča tudi v kombinaciji z alkoholom, podobno kot navadna tintnica, po kateri naj prav tako ne bi pili alkohola. Gobo je treba prekuhati kot druge pogojno užitne vrste.
Trosovnica je iz cevk.
Pa dobro bero želim in upoštevajte zakonske predpise, saj bo letos precej več inšpektorjev, ki bodo nadzorovali kilažo in seveda zavarovane vrste. Teh nikar ne nabirajte, kazni so velike!
