ZAPOTOŠKI SLAPOVI

Skrivni kotiček Zadnje Trente

Očarljivih Zapotoških slapov množice še niso odkrile; izlet je idealen tudi za družine z otroki.
Fotografija: Brodenje po mrzli vodi do skritega slapu je poživljajoče in zabavno. FOTOGRAFIJE: Tina Podobnik
Odpri galerijo
Brodenje po mrzli vodi do skritega slapu je poživljajoče in zabavno. FOTOGRAFIJE: Tina Podobnik

Ko vas bo zaneslo v zgornjo dolino Soče, vam bo v hipu jasno, čemu smo dežela na sončni strani Alp. Tudi kadar ta ledeniška dolina ni obsijana s soncem, ti konci žarijo. Najsi se ustavite pri Malih in Velikih koritih Soče ali pri nič manj čarobnih Tolminskih, najsi črpate energijo iz padajoče vode katerega od slapov (veličastne Boke, skrivnostnega slapu Kozjak ali morda pahljačastega Virje) ali se ustavite v slikovitem Kobaridu, umirjeni Drežnici ali turistično živahnejšem Bovcu, povsod boste prevzeti.

A ne le vi, običajno še trume drugih, da se vam bo zazdelo, da v niti najbolj divjih in odmaknjenih kotičkih Soške doline ne morete uiti ljudskemu vrvežu. A na skrajnem koncu Trente je skriti kotiček.

V zatrepu Zadnje Trente, skrit tam nekje pod stenami mogočnega Bavškega Grintavca, se v ledeno hladen tolmunček turkizne barve s kakšnih 10 metrov zliva slap. Prvi in najlažje dostopni od treh Zapotoških slapov, kot nalašč za izlet v teh počitniških jesenskih dneh, ki bo navdušil tudi otroke. Čeprav ne boste premagali skoraj nič višinske razlike, je tudi hoja po bolj ali manj ravninskem terenu lahko odličen plezalni poligon. Ja, prav ste prebrali.

Pri prvem in najmanjšem od treh slapov se resnično odmaknete od ponorelega sveta.
Pri prvem in najmanjšem od treh slapov se resnično odmaknete od ponorelega sveta.
Tudi po ravnem lahko plezamo. Velik del poti namreč vodi po široki suhi rečni strugi, posejani z velikimi skalami in ponekod orjaškimi balvani, kar še iz odraslih prikliče otroka, da začnemo skakati s kamna na kamen in se po čim lepši razgled vzpenjati na skale. A začnimo na začetku, na izhodišču.

Tokratno izhodišče je tista točka, ki se ji noben turist, ki da kaj nase, ne izogne. Pri Koči pri izviru Soče, h kateri s serpentinaste vršiške ceste odvijemo – seveda je označeno s tablo! – pri 49. ovinku. Bolj navdušeni planinci, ki radi gulimo podplate gojzarjev, bomo začeli že tu in jo mimo Kekčeve domačije, ki je kot iz pravljice, mahamo naprej.

Do zapornice, do koder se zapeljete, če se vam preprosto ne da nabirati kilometrov in želite zgolj uživati v naravni idili. Korak tu uberete po suhi, kot avtocesta široki rečni strugi, ki ji lahko sledimo skoraj do slapu, a precej lepše je, če jo prečimo in jo vsaj del poti vzporedno spremljamo po mehki gozdni stezici. Že kmalu pa nas tudi kažipot, ki kaže naravnost proti slapovom (in levo proti planini Zapotok in Bavškemu Grintavcu) prepriča, da smo prav usmerjeni.

Navadno vas pot brez razmišljanja pripelje skoraj do slapu, a lanska zima je bila debelo zasnežena in s skoraj vsakodnevnimi snežnimi plazovi, ki se niso ognili niti tem koncem. Zato bo pred vami, morda po dobre pol ure hoda, nenadoma zrasel mogočen zid vejevja in skal, impozanten dokaz silovitost in surovosti narave. Ob tej večmetrski gmoti, pod katero sneg ni izginil, se boste počutili kot mravlja na mravljišču, a naj vas to ne ustavi.

Le previdno in čim bolj po robu premagajte plazovino, ki zapira pot. V nobenem primeru, tudi zavoljo selfieja in vpadljive instagramske zgodbe ne, pa ne zakorakajte pod snežni obok, prekrit z goro nanesenega materiala!

Zaslišali boste mehko pesem žuborenja, in ko se gozdna stezica izgubi, zakorakajte v zoženo in verjetno že polno strugo, ki vas v nekaj okljukih (vsega nekaj deset metrov) privede v skoraj kanjonasto ožino. Na tem končnem delu bodisi lovite ravnotežje na kamnih, ki kukajo iz vode, bodisi pogumno zakorakajte kar po vodi.

Že res, da je prekleto mrzla, a tudi bodice hladu bodo že po minutki ali dveh pozabljene. Videli boste le rajski tolmunček s slapom, v katerega se bolj trpežni in neobčutljivi v poletni vročini z veseljem vržejo. Slednjega oktobra sicer ne boste storili, bodo pa zdaj še dodatno očarale barve jesenske narave.

Do drugega slapu pridemo, če blizu mesta, kjer smo s poti zakorakali v vodo, strugo prečimo in v gozdu poiščemo neoznačeno stezo navkreber. Dostop do tretjega in največjega slapu pa je že težavnejši, lahko tudi spolzek in nevaren, zato sem si ga prihranila za kdaj drugič.

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas