Predlog za izlet: skozi predore nad Gardskim jezerom (FOTO)

Z enim pogledom objamete neskončno modrino, po kateri drsijo jadrnice in zganjajo vragolije srfarji in kajtarji, nosnice poboža nežno dehtenje agrumov in oleandrov, s kotičkom očesa uzrete srebrnkast poblisk oljk.

Ob drugem pogledu se pred očmi izrišejo vršaci, pljuča vam napolni gorski zrak in v ušesih zadonijo ostri piski svizcev. To je Gardsko jezero, ledeniški biser v severni Italiji, kjer se stikata mila mediteranska klima in planinska svežina, kjer doživimo »morje« in gore hkrati, seveda z omamno začimbo italijanskega la dolce vita, ki mu ne manjkajo kozarčki prosecca in pašta na tisoč in en način.

Čarobna Sentiero del Ponale se v serpentinah dviguje nad Gardsko jezero.

Športnik, privrženec poležavanja na plaži, ljubitelj umetnosti ali gurman – Gardsko jezero je za vse okuse. A kateri koli od omenjenih kategoriji pripadate, obvezno obujte pohodne čevlje in se podajte po cesti Sentiero del Ponale, ki je še v prejšnjem stoletju povezovala Gardo z jezerom (in dolino) Ledero.

Upravičeno velja ze eno najlepših zgodovinskih razglednih cest v Evropi, ki privlači tako pohodnike in kolesarje kot turiste, ki si želijo vsrkati neprecenljive poglede na severni del jezera. A če želite čudovite prizore ujeti v fotografski objektiv, se po tej večinoma makadamski cesti podajte dopoldne. Serpentine alpske ceste iz sredine 19. stoletja se tedaj namreč kopljejo v soncu.

Začnemo v nadvse živahnem mestecu Riva del Garda na skrajnem severu, morda sprva s skodelico espressa in rogljičkom, nato pa se tako podkrepljeni podamo proti izhodišču na obrobju mesteca. Bodite pozorni na oznako D01, s katero je označena ta mojstrsko narejena pot. Že po nekaj korakih navkreber vam bo začela razkrivati lepote.

Nekajkilometrska cesta je prerešetana s predori, za katere se zdi, kot bi bili izklesani na roke. Že po drugem tunelu naletite na ostanke trdnjave Tagliata del Ponale na avstro-ogrski bojni črti iz prve svetovne vojne; pet etaž utrdbe so izkopali kilometer globoko v živo skalo. Prepletli so strelske jarke, zaklonišča in stražarnice, od koder so varovali cesto Ponale, jezero in akvadukt Sperone. Največji del mogočnega vojaškega kompleksa je zaprt za javnost, a do nekaterih sektorjev se vseeno povzpnete s ceste in začutite zgodovino.

Do glavnega razgledišča Belvedere, kakšno uro in pol hoda, zmore vsak. Tu si lahko v baru privoščite aperol spritz, kavo, morda sladoled, in se obrnete. Lahko pa nadaljujete proti vasici Pregasina, kar podaljša izlet še za kakšno uro (v eno smer). Najbolj drzni jo od tu mahnejo do jezera Ledero, kar je vsekakor vredno napora, čeprav boste, tudi če ste v dobri kondiciji, med potjo gotovo spustili kletvico ali dve.

V eno smer boste namreč nabrali okoli 18 kilometrov, med katerimi boste po že nekaj (sedaj asfaltiranih) serpentinah počasi začeli mediteransko podnebje puščati za sabo. Korak za korakom boste stopali v planinsko pravljico, se podali prek zelenih travnikov, skozi krajše gozdne zaplate in prečili nekaj skromnih, a nadvse ličnih tirolskih vasic. Nato pa, verjetno s še zadnjimi atomi energije, vendar dosegli turkizni Ledero. Nazaj po isti poti ali pa, če imate hoje vrh glave, z avtobusom do Rive del Garda. 

Pot je enako priljubljena med kolesarji kot pohodniki.

Prerešetana je s predori. FOTOGRAFIJE: Tina Podobnik

Pot je vseskozi urejena tako, da je zunanji konec ceste namenjen pohodnikom, notranji pa kolesarjem.