NA POTEPU

Polkača, polženska na skrinji z zlatom

Od gradu Gutenberk nad Tržičem so ostali samo razvaline in lep razgled na goro, ki po njem nosi ime.
Fotografija: Meter debeli zidovi Foto: Janez Mihovec
Odpri galerijo
Meter debeli zidovi Foto: Janez Mihovec

Vsakič, ko se zapeljem na Gorenjsko, mi pogled zajame tudi kopasto gmoto Dobrče, ki se dviga nad Tržičem. Nikoli mi ni bilo čisto jasno, od kod ji takšno nenavadno ime. Odgovor se skriva na njenih pobočjih globoko spodaj. Le pozorno oko ob pogledu na Tržič opazi, da se nad njim dviga še en grič, nekako naslonjen na Dobrčo. Grič ima dva vrhova. Na prvem stoje slikovite ruševine Hudega gradu oziroma Gutenberka. Ob pogledu nanj smo že bliže odgovoru na vprašanje, od kod ime gore. Nemško ime najprej malo popačiš, nato posloveniš in že smo pri odgovoru: Gutenberg – dobra gora.



Grad Gutenberk spada med najstarejše v Sloveniji. Prvič se omenja leta 1156. Tega leta so vetrinjski cistercijani odstopili Alberonu iz Gutenberga in njegovim sinovom pet kmetij pri Vipavi. Kot pravi grad pa se omenja leta 1330, ko ga je vojvoda Henrik dal Petru z Liemberga za domovanje. Janez Vajkard Valvasor kot zadnje lastnike v 15. stoletju navaja Lamberge, ki so ga prejeli skupaj z nakupom Tržiča. Lambergi ga niso več obnavljali po potresu leta 1511. Od kralja Ferdinanda so 1557. pridobili dovoljenje, da ime gradu prenesejo na mlajši grad Glanz, ki stoji v Slatni pri Begunjah. Tako je Glanz dobil ime Novi Gutenberk. Ime Stari Gutenberk pa so opustili. Grad Gutenberk so ljudje klicali tudi Hudi grad. V njem se je rodil prvi ljubljanski škof Žiga pl. Lamberg.



Pogled z gradu na Dobrčo Foto: Janez Mihovec
Pogled z gradu na Dobrčo Foto: Janez Mihovec
Do njega pridemo na dva načina. Prvi je, da se iz predmestja Tržiča Bistrice odpravimo po cesti proti Begunjam. Na odcepu proti vili Bistrici zavijemo ostro na desno in se po desetih minutah sprehodimo do sedla med gradom in grajsko cerkvico svetega Jurija. Od tu je do gradu še pet minut. Druga pot nas popelje naravnost iz same Bistrice. Do vrha potrebujemo pol ure hoda.
 

Skopa kot hudič


V ljudskem izročilu se je ohranila pripovedka o zakleti grajski hčerki. Takole gre zgodba. Na Hudem gradu sta nekoč živela graščak Jurij in graščakinja Neža. Ker sta bila verna, sta dala sezidati cerkev sv. Jurija in sv. Neže. Da sta mogla iz gradu hoditi k maši, so naredili usnjen most, ki so ga zjutraj napeli. Zvečer so ga potegnili nazaj, da so bili bolj varni. Imela sta hčerko edinko, ki jo je eden od Tržičanov ocenil, da je bila lepa kot gavtroža, skopa pa tako, da še satanu ni privoščila vrvi, da bi se obesil. Nekoč se je gradu približal sovražnik. Grajski so imeli že vse pripravljeno za beg, le gospodične ni bilo nikjer. Iskali so jo in našli globoko v kleti, sedečo na železni skrinji, v kateri je hranila polno zlata in srebra. Prosili so jo, naj se umakne preteči nevarnosti, a vse zaman. Skopost jo je premagala, da se ni mogla ločiti od svojih zakladov. Lastni oče jo je zato preklel in nemudoma se je spremenila v kačo. Sovražnik je grad zažgal in ga spremenil v kup razvalin. Tako je minilo sto in sto let. Žalostno usodo gradu so ljudje že pozabili. Nekoč je Pristavnikov fant tam okrog pasel živino. Naletel je na stopnice, ki so vodile globoko v grajsko klet. Radovednost ga je gnala, da je stopil v temne prostore. Zagledal je veliko železno skrinjo. Na njej je sedela čudna prikazen, napol ženska, napol kača.

Prikazen ga je zaprosila za pomoč. Sredi noči naj bi se fantič vrnil v grad in s tremi šibami pretepel zakleto grajsko gospodično. Nalogo je poskušal izpolniti, a neuspešno. Ob vsakem udarcu se je zakleta gospodična spremenila v še bolj strašno pošast, vse dokler ni fantič izgubil poguma in pobegnil pred izpolnitvijo naloge. Zakleta gospodična pa se je spet pogreznila v podzemlje, čakajoč novega rešitelja.

Na dvorišču v normalnih razmerah prirejajo viteške igre. Foto: Janez Mihovec
Na dvorišču v normalnih razmerah prirejajo viteške igre. Foto: Janez Mihovec

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije