Paprika obožuje vlago, paradižnik ne
Paprika in paradižnik sta med najpogostejšimi plodovkami na slovenskih vrtovih, kljub temu da ne sobivata najboljše. Rastlini potrebujeta namreč precej različne razmere, da bi čim bolje uspevali, zato ju ne sadimo preblizu skupaj. Paprika denimo veliko boljše prenaša vlago in je plesen ne bo zlahka načela, kar pa ne velja za paradižnik. Ta ima raje vročino in močno sonce, še posebno ko razvije plodove, in brez težav tudi daljša sušna obdobja preživi brez zalivanja. Skupno imata to, da oba potrebujeta oporo, saj lahko težki plodovi rastlino polomijo. Sadike obeh na prosto presajamo v drugi polovici maja, ko tudi nočne temperature ne padejo več pod pet stopinj Celzija, kar je res spodnja meja, zato počakamo, da bodo temperature tudi ponoči dosegle vsaj deset stopinj Celzija.
Še posebno papriko je treba, če smo sadike vzgojili sami, pred saditvijo na prosto nekaj dni utrjevati, saj ji močni sončni žarki lahko požgejo liste in lahko ti propadejo, delo pa bo šlo v nič. Da so listi ožgani, opazimo po belih lisah, ki se počasi širijo in postajajo temnejše, na koncu se prizadeti list posuši in odpade. Sadike paprike sadimo približno 40 centimetrov narazen, da bi si, ko nekoliko zrastejo, delale senco, ni skrbi, bližina jim godi. To pa ne velja za paradižnik. Če so sadike posajene preblizu skupaj, bo zrak med njimi težje krožil, vlaga pa zastajala in rastline lahko napade plesen. Med posameznimi sadikami zato pustimo okrog 70 centimetrov prostora. Mednje lahko posadimo nižje dišavnice, paradižnik se odlično razume z baziliko pa tudi špinačo, solato in motovilcem.
Sadike paprike in paradižnika na prosto posadimo na dan za plod. Konec maja so to 26., 27. in 28.
Ko paradižnik sadimo na gredice, poskrbimo, da jih zagrebemo čim globlje, vsaj do prvih listov, če so stebla tanjša, pa lahko zakopljemo tudi prve liste. Tako bo rastlina razvila močne korenine, ki bodo iz tal lahko posrkale čim več hranil, rastlina pa bo bolj stabilna. Paradižnik je znan tudi po tem, da na stikih glavnega stebla in stranskih vej poganja liste, ki se, če jih ne odstranimo, razvijejo v veje, na katerih plodovi ne bodo zrasli. Pravimo jim zalistniki. Te je priporočljivo redno odstranjevati, saj rastlini po nepotrebnem črpajo energijo, ki bi jo sicer usmerila v rast in razvoj plodov. Pazimo tudi, da se listi ne dotikajo tal, če bodo nekaj dni ležali na mokri zemlji, jim namreč grozi plesen, zato nižje liste porežemo.
