Od palice do priboljška

Če vzgojo začnemo zgodaj, lahko po svojih željah oblikujemo odnos psa do nas samih in do okolja, kjer bo živel. Narava je tudi pri psih obdobje odraščanja namenila intenzivnemu učenju, zato se ga splača kar najbolje izkoristiti. Z zgodnjim učenjem ustvarimo tesen odnos z mladičem, hkrati pa mu pomagamo odrasti v psa, ki bo prilagojen življenju v svetu ljudi.
Če se s psi veliko ukvarjamo, ko so še mladiči, jih tudi dobro spoznamo. Lahko se prepričamo, da imajo svojo osebnost in da premorejo in izražajo čustva, kot so jeza, strah, veselje, žalost, zavračanje in presenečenje. To pa nas ne sme zapeljati, da bi jim pripisali preveč ljudem podobne lastnosti, saj so konec koncev drugačna živalska vrsta s specifičnimi potrebami in sposobnostmi ter drugačnim razumevanjem sveta.
Čeprav jih imamo zelo radi, ne smemo pozabiti, da morajo, podobno kot otroci, tudi psi poznati jasne meje dopustnega vedenja in jih tudi upoštevati. Pravila skupnega življenja pa lahko psi spoznajo le, če se jih dosledno držimo sami in jih ob tem tudi učimo vse tiste stvari, ki jih od njih pričakujemo.

Nekoč s silo

Čeprav je v zadnjih desetletjih način učenja psov močno napredoval, jih mnogi skrbniki še vedno vzgajajo in šolajo na način, ki se je uveljavil v preteklosti in je veljal za edino pravilnega in učinkovitega. Psi naj bi brezpogojno ubogali skrbnike samo zato, ker so ti njihovi »gospodarji«, kar jim je treba dokazovati tudi s trdo roko. Psi, ki v vsakdanjem življenju in med učenjem doživljajo ustrahovanje in grobost, postanejo v stikih z ljudmi pretirano previdni in nezaupljivi ter zato pogosto nepredvidljivi.
Način šolanja z uporabo sile lahko izzove tudi konflikte. Če psi v svojo obrambo pokažejo zobe, so hitro ožigosani kot agresivni ali dominantni, gospodarji pa jim spet s silo dokazujejo, kdo je glavni. In tako je začarani krog sklenjen.
Dandanes imajo skrbniki psov že veliko informacij o tem, da obstajajo tudi drugačne, prijaznejše metode vzgoje in šolanja. Čeprav učenje vselej poteka po istih zakonitostih, pa so med obema načinoma pomembne razlike.

Danes z nagradami

Sodobne metode učenja psov so drugačne že v izhodišču. Opirajo se na zakonitosti učenja in izsledke vse številnejših znanstvenih raziskav, pse pa obravnavajo celovito. Pri vzgoji in šolanju zato upoštevajo njihov izvor in podedovano vedenje, interese, temperament, izkušnje in trenutno razpoloženje.
Kaznovanje »napak« s sunkovitimi zategi s kovinsko ovratnico, brcami in podobnimi grobostmi danes ni več dopustno. Zdaj pse nagrajujemo za dober odziv in prizadevnost, spodrsljaje pa, če je le mogoče, prezremo ali jih nanje le opozorimo. Ker so psi v stikih s skrbniki sproščeni in učenje doživljajo kot nekakšno skupno igro, radi sodelujejo in aktivno iščejo vedenje, ki jim prinaša nagrade. S ponavljanjem ugotavljajo, kakšne posledice jim prinaša določeno vedenje. Če so posledice zanje dobre (nagrada), se povečuje verjetnost, da bodo to vedenje še ponavljali, zmanjšuje pa se, če so posledice slabe (ni nagrade). Vedenje s slabimi posledicami razumejo kot napačno, ki se ga ne splača ponavljati.

Pozitivna motivacija

Učenje z nagrajevanjem, imenovano tudi učenje s pozitivno motivacijo, poteka hitreje in je bolj zanesljivo kot s pomočjo kazni. Pri tem se s psom nikoli ne zapletemo v konflikt, kar je zelo pomembno, saj je dokazano, da stres ovira učenje.
Od nekdanjih do sodobnih metod učenja je le majhen, a za pse pomemben korak. Najbrž je zelo udobno, če vztrajamo in z njimi še naprej ravnamo kot nekoč. A če hočemo v korak s časom in dobro psom, jih bomo začeli učiti na drugačen način, le potruditi se moramo. Na voljo je veliko kakovostne literature, seminarjev in verodostojnih spletnih virov o učenju z nagrajevanjem, z njihovo pomočjo lahko pse vzgajamo in učimo tudi sami. Včasih pa je lažje, če se vključimo v pasjo šolo, kjer učijo na prijazen način in nam bodo znali pomagati tudi z nasveti.

Pomemben korak

Od nekdanjih do sodobnih metod učenja je le majhen, a za pse pomemben korak. Včasih smo jih učili s kaznovanjem napak, danes jih tako, da jih nagrajujemo za dobre odzive, na napake pa se ne odzovemo oziroma jih spregledamo.

*Karmen Zahariaš je inštruktorica vzgoje in šolanja družinskih psov