PREVALJE

Najstarejše slovenske razglednice: Prevaljske tirnice za evropske železnice

V seriji najstarejših slovenskih razglednic predstavljamo Prevalje; ime kraja je v svet ponesla železarna, na katero pa danes spominjajo le še delavske hiše, tloris naselja in ledinska imena.
Fotografija: Od nekdanje železarne so ostala ledinska imena Ugasle peči, Perzonali in Glavarstvo.
Odpri galerijo
Od nekdanje železarne so ostala ledinska imena Ugasle peči, Perzonali in Glavarstvo.

Današnje mestno naselje in od leta 1998 sedež istoimenske občine leži v osrednjem delu Mežiške doline. Mimo Prevalj, ki so urbano že skoraj povsem povezane z Ravnami na Koroškem, vodita cesta in železnica Dravograd–Holmec. Zgodovinsko jedro kraja je Farna vas (zdaj Na fari) okoli župnijske cerkve sv. Marije Vnebovzete (prej Device Marije na Jezeru), ki jo vidimo v ozadju večjega panoramskega motiva na dobrih 120 let stari litografski razglednici.

Ljubiteljski raziskovalec krajevne zgodovine Davorin Benko
Ljubiteljski raziskovalec krajevne zgodovine Davorin Benko

»Ta nazorno kaže gospodarski razcvet, ki ga je kraj doživel v 19. stoletju, ko so člani družine Rosthorn tu zgradili eno največjih železarn v Evropi,« nas je opozoril zbiralec starih prevaljskih razglednic in ljubiteljski raziskovalec krajevne zgodovine, 60-letni zdravnik Davorin Benko, in nadaljeval: »Prav postavitev železarne leta 1835 predstavlja zametek novega samostojnega naselja Prevalje, ki se je razširilo proti vzhodu do Farne vasi.«

Kdaj točno so začeli uporabljati ime Prevalje za novonastalo naselje, je težko natančno določiti, navaja etnologinja in profesorica zgodovine dr. Karla Oder. Dejstvo pa je, nadaljuje, da v krajevnih popisih za leti 1880 in 1890 podatke za katastrsko občino Farno vas delijo na Farno vas in Vas Marija na jezeru, za Prevalje pa pri popisu leta 1890 najdemo navedbo, da imajo ljudsko šolo. Slednjo so sredi 19. stoletja na območju današnjega Zgornjega kraja zgradili za pouk otrok tovarniških delavcev.

Iz tega lahko sklepamo, da so v drugi polovici 19. stoletja ime Prevalje že uporabljali tudi za naselje, ki se je razvijalo v neposredni bližini železarne na levem bregu reke Meže. To potrjuje tudi objavljena razglednica s konca 19. stoletja z napisom Gruss aus Prävali Kärnten (Pozdrav s Prevalj na Koroškem).

Industrijski razvoj Prevalj se je začel, ko so leta 1818 na Lešah odkrili nahajališče rjavega premoga. Njegove zaloge in bližina reke Meže so pritegnile podjetnega fužinarja Augusta Rosthorna, da je s svojim bratom geologom Franzem 1824. na desnem bregu reke postavil cinkarno. A ker se je že kmalu cena cinka prepolovila, jo je opustil in se preusmeril v železarstvo.

Tako je leta 1835 zgradil železarno z valjarno, ki je izrabljala vodno moč Meže in se specializirala za izdelavo železniških tirnic. Te so dobavljali za gradnjo severne železnice z Dunaja na Češko, železniških prog v severni Italiji in nazadnje južne železnice Dunaj–Trst. Ko je August Rosthorn z obratovodjem Josefom Schleglom 1838. iznašel in patentiral postopek, kako pri proizvodnji železa namesto črnega premoga uporabljati rjavega, je razvojni zagon doživel tudi premogovnik na Lešah. Prevaljska železarna z več kot tisoč zaposlenimi je proizvedla dobrih 11.000 ton izdelkov na leto. Za njihovo kakovost je na industrijsko-obrtni razstavi na Dunaju leta 1845 prejela zlato priznanje.

S povečevanjem proizvodnje in uvajanjem novih tehnologij se je železarna najprej širila na levi breg Meže (zgornja risba), po izgradnji železniške proge Maribor–Celovec 1863. pa proti železniški postaji, na lokaciji današnjega stadiona (spodnja risba). Leta 1869 se je železarna priključila Hüttenberški železarski uniji, ki je v osemdesetih letih zaradi nekonkurenčnosti zmanjšala proizvodnjo tirnic, 1899. ugasnila vse peči in stroje odpeljala v Donawitz. Na Prevaljah so se pozneje razvile druge industrije, na nekdanjo železarno pa spominjajo le še značilne delavske hiše, neenoten tloris naselja in ledinska imena (Ugasle peči, Perzonali, Glavarstvo).

Brančurnikov sarkofag

Župnijska cerkev Marije Vnebovzete se v pisnih virih prvič omenja leta 1335, vendar je verjetno nastala že v 13. stoletju. Bila je značilen primer poznoromanske cerkvene arhitekture s pravokotno, prvotno ravno stropano ladjo in kvadratnim, križno rebrasto obokanim prezbiterijem, nad katerim je bil pozidan zvonik. Zaradi železarne je število prebivalcev sredi 19. stoletja močno naraslo, tako da je bilo v cerkvi ob nedeljskih mašah prostora le za tretjino vernikov. Zato se je, pravi naš sogovornik, leta 1883 novi župnik Anton Müller odločil, da sezida novo, sedanjo cerkev, kar se je zgodilo 1890. Pri tem so staro ladjo podrli in v prečni (S–J) smeri sezidali večjo, v cerkev pa kot stransko kapelo vključili romanski kor skupaj z zvonikom. Ob stoletnici je bila cerkev temeljito prenovljena.

Območje Prevalj je bilo obljudeno že v času Rimljanov, o čemer pričajo ostanki rimskega grobišča iz 3. stoletja v sosednjem Zagradu, ki so jih naključno našli leta 1870, potem ko je reka Meža po močnem neurju poplavila okolico in izpodjedla bregove v bližini znamenite Brančurnikove gostilne ob vznožju Barbarinega griča, upodobljene tudi na zgornji levi risbi. Medtem ko je večina rimskih najdb končala v dunajskem in celovškem muzeju, je tedanjemu gostilničarju Filipu Hriberniku uspelo ohraniti poškodovan sarkofag (manjka mu prednja stena z napisi umrlih), ki odtlej kot kamnita klop stoji desno od gostilniškega vhoda. 

Podružnična cerkev sv. Barbare
Podružnična cerkev sv. Barbare

Župnijska cerkev v starem mestnem jedru Na fari
Župnijska cerkev v starem mestnem jedru Na fari

Prevalje na litografski razglednici iz leta 1898
Prevalje na litografski razglednici iz leta 1898

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije