RAJ DOMA

Meso na zraku počrni (FOTO)

Črni kuštravec in jesenski loputar sta bolj okras kot kulinarično doživetje.
Fotografija: Klobuk je res kuštrav. FOTO: Ana Ivanovič
Odpri galerijo
Klobuk je res kuštrav. FOTO: Ana Ivanovič

Črni kuštravec (Strobilomyces strobilaceus) spada med cevarje. Je precej redka goba, pojavlja se posamično in ne v vidnih skupinah in se tako dobro zlije z ozadjem odpadlih listov, da je včasih ni opaziti. Ko se stara, včasih postane zelo temne barve in je bolj podoben gnijočim borovim storžkom kot glivam. Gobana je leta 1770 opisal italijanski mikolog Giovanni Antonio Scopoli in mu dal binomsko znanstveno ime Boletus strobilaceus. Britanski mikolog Miles Joseph Berkeley je 1851. vrsto prenesel v rod Strobilomyces, ki ga je istega leta ustvaril sam. Strobilomyces izvira iz starogrške besede strobilos, kar pomeni borov storž in se nanaša na podobnost med klobuki teh gob in borovimi storži. Pridevek strobilaceus izhaja iz istega korena in prav tako kaže na podobnost z borovimi storži. Klobuk je do 14 cm širok, mlad je kroglast in s spodvihanim robom. Kasneje se izboči in postane blazinast kot vsi gobani. Je rjavkast, sivkast do črnikast in po vsej površini posut z velikimi luskami. Z roba visijo ostanki obročka. Trosovnica je luknjičasta, cevke so dolge, luknje velike, sivkaste in oglate ter priraščene na bet. Ta je do 10 cm visok in do 2 cm debel, valjast, običajno rahlo ukrivljen in poln. Je siv do črnikast in vlaknasto luskast. Meso na zraku najprej pordeči, nato počrni, v klobuku je mehko, v betu pa žilavo. Je brez posebnega vonja in okusa. Raste od poletja do jeseni pod listavci, najraje na ilovnati podlagi. Ta zanimivi goban na splošno velja za užitno gobo, a nima kulinarične vrednosti, zato je ne nabiramo, ampak le občudujemo in smo veseli, da smo jo našli.

Bet kuštravca je črnikast in luskast. FOTOGRAFIJi: Ana Ivanovič
Bet kuštravca je črnikast in luskast. FOTOGRAFIJi: Ana Ivanovič

Druga zanimiva goba je jesenski loputar, Helvella crispa. Leta 1772 je Giovanni Antonio Scopoli opisal to gobo in ji je dal znanstveno ime Phallus crispa – štel ga je za bližnjega sorodnika smrdljivega mavrahovca, kot je Phallus impudicus. A to ni, ker so smrdljivi mavrahovci glive prostotrosnice (bazidiomicete), loputarji pa so zaprtotrosnice (askomicete). Veliki švedski mikolog Elias Magnus Fries je 1822. vrsto prenesel v rod Helvella in jo preimenoval v Helvella crispa. Klobuk je od 2 do 5 cm širok in podoben sedlu. Sestavljen je iz od dveh do štirih nepravilno zvitih loput, ki so belkaste, umazano okraste do rahlo rjavkaste. Površina je gladka in z valovitimi robovi. Včasih so lopute proste, lahko pa tudi priraščene na bet. Trosovnica je na zunanji površini loput, je belkasta in sestavljena iz askov (mešičkov), v katerih je po osem trosov. Kasneje postane zaradi dozorelih trosov belkasto poprhnjena. Bet je od 3 do 8 cm visok in do 2,5 cm debel. Je nepravilne oblike, podolžno razbrazdan ali naguban, kot da bi bil sestavljen iz žil. Znotraj je votel in zelo tanko mesnat ter elastičen. Barva je belkasta, v starosti postane okrast. Meso je tanko, belkasto, nekoliko žilavo in prijetnega vonja ter okusa. Raste jeseni v skupinah na gozdnih tleh, ob jarkih in gozdnih cestah ter v grmovju. Je razmeroma pogosta goba. Jesenski loputar je užiten, vendar slabe kakovosti. Iz sveta je dokumentirano, da lahko povzročijo želodčne težave, razen če so zelo temeljito kuhani. Mi jih sicer nabiramo, a v zelo omejenih količinah, najraje pa jih pustimo rasti in jih le dobro pregledamo ter seveda poslikamo.

Jesenski loputar je zanimiva goba.
Jesenski loputar je zanimiva goba.

Klobuk je podoben sedlu.
Klobuk je podoben sedlu.

Sicer pa prvo pravilo gobarjenja pravi, da nabiramo le tiste vrste, ki jih sami najbolje in zanesljivo poznamo!

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije