V NARAVI

Med prepovedjo in zapovedjo

Zadnje mesece, ko se je pohodništvo neverjetno razmahnilo, se je občutno povečala tudi količina smeti, ki kazijo naravo.
Fotografija: FOTO: Nicholas Murrall/Getty Images
Odpri galerijo
FOTO: Nicholas Murrall/Getty Images

So Škoti res najbolj škrti, Rusi največji pijanci, Švicarji zelo natančni, Francozi izjemno romantični, Španci prek vsake mere strastni, Grki vzkipljivi in tako naprej ali so to zgolj stereotipi, ki imajo v vsakdanjem življenju malo veljave? V evropskem talilnem loncu ostaja malo prostora za značajske poteze, ki bi ločevale pripadnike enega naroda od drugih, toda nekaj zagotovo velja: v Angliji je dovoljeno vse, razen tistega, kar je izrecno prepovedano, v Nemčiji je prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno, v Italiji pa je dovoljeno vse, še posebej tisto, kar je prepovedano.

Na ta dovtip sem se spomnil pred dnevi, ko mi je prišel v roke italijanski zabojček za sadje, narejen iz lesa in trde lepenke, z označeno taro 1400 gramov in napisom: Riutilizzo Vietato. Ponovna uporaba prepovedana. Kako? Čemu? Zakaj ne bi smeli še večkrat uporabiti zabojčka, ki se s tem, da je v njem prišlo od pridelovalca oziroma distribucijskega središča do trgovine in kupca nekaj kilogramov jabolk ali paradižnikov, zagotovo ni iztrošil? Če drži prej omenjena italijanska navada, da radi počno vse, kar je prepovedano, potem je ta napis kot vabilo k ponovni uporabi, ki je več kot običajno recikliranje. Sicer pa: v kateri del ekološkega otoka, kot s povsem neumestnim olepševanjem imenujemo set kant za ločeno odlaganje odpadkov, sodijo leseni zabojčki? Sestavljajo jih štiri pokončne tristrane prizme iz tršega lesa, na katere so z železnimi sponkami pribite tanke deščice iz mehkega lesa, zraven pa sodi še trša lepenka ali papir. Pri nas doma jih nekaj časa zbiramo za spravilo letnega pridelka kakijev in krompirja, za kar potrebujemo največ ducat zabojčkov, dva zabojčka sem uporabil za »hišo« za mucki, sicer pa jih razstavljam in les uporabim za zanetiti ogenj v peči ali na žaru, medtem ko sponke vržem med ostale komunalne odpadke. Po svoje me pri tem boli srce, saj me je nono Vence, ki je bil izučen kovač in ključavničar, naučil spoštovati najmanjši košček železa. Odrezke, ki so se nabirali v njegovi delavnici, sem zbiral v kantico: ko se je napolnila, jo je odnesel na Dinos in mi ob vrnitvi dal nekaj kovancev za v šparovček. Sicer pa je on na Dinosu več kupoval kot prodajal: v letih, ko so bile železnine bolj slabo založene, je na odpadu iskal odslužene kose železa, ravnal zverižene profile in ustvarjal nove ograje.

Novo vsebino je odsluženim plastenkam znal dati tudi novogoriški umetnik Jure Poša, ki jih je spremenil v bele cvetove marjetic, s katerimi je leta 2005 posadil travnik med občinsko palačo in gledališčem, nato pa jih tudi obesil na svod nekdanjega železniškega predora pod Kostanjevico, ki zdaj služi kolesarjem in pešcem. S črno pobarvanimi je ustvaril Hommage rudarjem v Velenju, podobne instalacije iz odsluženih materialov pa je postavil še v nekaterih drugih odprtih in zaprtih prostorih v Sloveniji in tujini.

V vsakdanjem življenju vse prevečkrat sprejemamo logiko izdelkov za enkratno uporabo, grmado smeti pa še povečujemo s potrošnimi artikli, ki jih zavržemo, še preden smo jih do kraja iztrošili. V našem mestu je živel posebnež, Angelo Nemec mu je bilo ime, ki si ni kupil niti ene cigarete, pa je vseeno stalno kadil. In ne, ni bil klošar in niti ni spadal med čikfehtarje, je pa zbiral ogorke po pepelnikih, jih spravljal v žep suknjiča in si jih prižgal, ko se mu je zahotelo potegniti dim ali dva. Po tej navadi, ki bi najverjetneje sodila med kompulzivne motnje, je bil znan vsaj toliko kot po »podpisu« z avtom na turistične razglednice z motivi iz Severne Primorske, ki jih je izdajal njegov Prospektbiro.

Večina ljudi pa se podpisuje drugače. Z odpadki. Zadnje mesece, ko je bilo naše gibanje omejeno na občine ali regije in ko se je pohodništvo neverjetno razmahnilo, se je občutno povečala tudi količina smeti, ki kazijo naravo. Proti njim niso imune ne stezice, ne ceste in niti ne globeli, kjer še vedno konča kak avto. Če nam zdrava pamet ne da vedeti, da tega ne smemo početi, so marsikje tudi opozorila, da je odlaganje smeti prepovedano. Toda mi smetimo kar naprej. Smo se mar že tako italijanizirali, da vse prepovedi razumemo narobe?

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas