Mali veliki hjundajček, ena redkih novosti

Če se v času, ko na trg še vedno dežujejo najrazličnejši križanci, zgodi, da nanj zapelje povsem novi mali avto, je to skoraj čudež. No, pretiravam, a je res, da so najmanjši avtomobili le redko predstavljeni kot novost, kvečjemu kakega ukinejo. Zato je hyundai i10 kar popestritev modelskega dogajanja.
 

Mladosten videz

Hyundai i10 je malce neizrazito in tehnicistično ime za najmanjši model tega korejskega proizvajalca; oznako je nosil že v prejšnjih dveh generacijah, nekoč smo male hyundaie bolje prepoznali po imenu atos (urban). I10 je še vedno precej kompaktnih mer, s 367 cm je za dva centimetra daljši kot prej, a le deluje mladostno igrivo, tako kot od malčka po svoje tudi pričakuješ. Morda k temu prispeva še dvobarvna karoserija, s čimer Hyundai še zdaleč ni prvi na trgu, a kombinacija deluje živahno.
 

Trgovinski prtljažnik

Mini hyundai ima pet vrat in ugodno širok vstop, tako spredaj kot na drugo klop. Voznik in sovoznik sedita dobro, če nista dolgina, je tudi v drugi vrsti za dva povprečno rasla kar prijetno. Je pa prtljažnik majcen, bolj ali manj za nekaj vrečk, navedbe o rekordni prostornini v tem segmentu 252 litrov nas težko spravijo k vriskanju.

Sicer je pod dvojnim dnom, kjer je manjše nadomestno kolo, še nekaj prostora, a bolj pogrešam možnost vzdolžnega pomika zadnje klopi, ki bi mu prinesla več notranje prilagodljivosti. Prostor lahko povečate s podrtjem zadnje klopi, a brez stopnice ne bo šlo.
 

Prijetna notranjost

Za volanom je hyundai i10 prijetno presenečenje. Seveda v tem cenovnem razredu na širšem območju armaturne plošče ne bo šlo brez trše plastike, nekaj reliefnih rešitev pa to popestri bolje kot v kakem drugem tekmecu. Izdelava se zdi dobra, stiki in spoji ne škripljejo. Večfunkcijski zaslon je postavljen priročno in deluje elegantno, ni prevelik in je enostavno upravljiv – tudi nekaj tipk in kolesc je na srečo še ostalo. Stvari kombiniramo s prikazi za volanom, na katerem pa je že skoraj prevelika množica manjših tipk za upravljanje.


Volanski obroč mi je dobro sedel v roki in hyundai i10 se z njim tudi lepo krmili, ravno prav je trd in kar korektno prevaja občutke izpod koles. Tudi vzmetenje je ustrezna kombinacija čvrstosti in udobja. Malega hyundaia ponujajo z dvema bencinskima motorjema, tokrat ga je poganjal starejši in večji 1,25-litrski štirivaljnik z največjo močjo 62 kW (84 KM). Vede se dovolj poskočno in nič kaj glasno. Avto nasploh deluje mirno, šele ko ste nekje pri največji dovoljeni hitrosti na avtocesti, vse skupaj postane glasnejše, pa bolj zaradi zunanjih šumov kot motorja.
 

Cukajoči menjalnik

Vse pri pogonu ni bilo najbolje – tokrat je za prenos skrbel petstopenjski robotizirani ročni menjalnik, s katerim si nisva bila blizu. Ne rečem, da se ga do konca testa nisem za silo privadil ali pa on mene, ampak vendarle je bilo cukanje pri prestavljanju zelo moteče, s popuščanjem plina le malo manj.


Na avtocesti včasih tudi pri večji hitrosti vozi še v četrti prestavi ali pa pri manjši že v peti. Ima tudi kako posebnost, na primer, da morate ob ustavitvi program prestaviti v nevtralnega (ni programa P) in zategniti ročno zavoro. V mestu je bila poraba manj kot 6,5 litra na 100 km, na avtocesti šest in na počasnejših magistralnih cestah pod pet litrov na 100 km.
 

Kup dodatkov

Za konec dodam, da je bil mali hyundai zelo dobro opremljen, posebno z vrsto asistenčnih dodatkov, ki jih včasih pogrešamo tudi v avtomobilih iz razreda višje. Na primer z navigacijsko napravo, vzvratno kamero z jasno sliko ali pa samodejnim preklopom med dolgimi in zasenčenimi lučmi, ki je solidno hiter. Ampak s toliko opreme tudi ni (več) poceni – za pol dražji, kot je vstopna cena.