Kompaktni šved za urbano džunglo

Zunanjost volva XC40 sledi hišni filozofiji oblikovanja, a je dovolj svojstvena, da ga bomo ločili od njegovih večjih bratov. Pri Volvu se že dolgo držijo pravila manj je več in tako je oblikovana tudi notranjost XC40. Je pa morda armaturna plošča korak bliže trenutno splošno veljavnim oblikovalskim postulatom, kot je za volve veljalo v preteklosti. Za ta konfekcijski vtis ima zaslugo predvsem velik osrednji zaslon v obliki tablice, saj imajo podobne rešitve številna druga vozila. So pa XC40 namenili nekaj funkcionalnih rešitev, denimo praktični smetnjaček v sredinski konzoli, ki ga enostavno vzamemo ven in izpraznimo.

Digitalna armaturka

V premijskem razredu in pri najvišjih opremskih paketih – takšen je bil tudi v testnem XC40 – smo že vajeni, da klasične merilnike zamenjajo digitalni zasloni, ki omogočajo več konfiguracij prikazov, tako da to v tem volvu ni (več) velika novost; je pa ločljivost na inštrumentnem prikazovalniku in osrednjem zaslonu odlična. Ob tem, da je večina nastavitev vozila in asistenčnih sistemov dostopna prek menijev na osrednjem zaslonu, sem pogrešal poseben (in takoj dostopen) gumb za vklop/izklop nekaterih pogosteje uporabljenih funkcij.

Koristni voznikovi pomočniki

Testno vozilo je imelo veliko asistenčnih sistemov, med katerimi pa je tudi nekaj takšnih, za katere je treba doplačati. Takšen je denimo radarski tempomat z dodano funkcijo samodejnega krmiljenja, ki deluje zelo dobro in omogoča že delno samodejno vožnjo. Edino, kar sem opazil, je, da med vožnjo v zastoju pušča (pre)velik razmak med našim avtomobilom in tistim pred nami. Seveda pa to ni edini koristni asistenčni sistem, s katerim je bil opremljen testni volvo. Tu je bil še sistem nadzora mrtvega kota ob vozilu, pa opozarjanje na prečni promet pri vzvratni vožnji ter kompleksen sistem kamer, ki omogočajo običajne poglede na vse strani – tudi 360-stopinjskega. Ker ima XC40 zelo zajeten zadnji stebriček, so kamere več kot dobrodošel kos opreme.

Zadaj ni za visokorasle

Ob vrhunski ergonomiji, ki razvaja voznika in sopotnika, pa je nekoliko manj atraktivno sedenje na zadnjih sedežih, saj imajo razmeroma kratko sedalno površino, pa tudi vstopanje skozi razmeroma ozka vrata v drugi vrsti je za nekoliko višjerasle potnike neudobno, da ne rečem težavno. Po drugi strani je korektno velik prtljažni prostor s 460 litri, katerega uporabnost povečata dvojno dno in dvotretjinsko zlaganje naslonjal zadnjih sedežev.

Uglajen, a živahni dizel

Kako se vozi volvo XC40? Njegov 2,0-litrski turbodizel spada med boljše primerke. Zmore živahnih 140 kilovatov največje moči, ki se prek 8-stopenjskega samodejnega menjalnika prenaša na vsa štiri kolesa. Njegovi konji niso prav nič dizelsko robati, tudi če vozimo v dinamičnem voznem programu. Poleg tega lahko s priročnim gumbom na sredinski konzoli izberemo še varčni (eco), udobni in terenski (off road) vozni program. Terenski program je aktiven le pri nižjih hitrostih (do 40 km/h). Na tem mestu naj omenim, da tudi udobni način ponudi dovolj dinamičnosti, predvsem pa je volvo v njem lepo požiral različne neravnine in včasih deloval prijetno plavajoče, čeprav ni imel zračnega vzmetenja. Glede na odlične zmogljivosti – testni še ni imel elektronsko omejene končne hitrosti na 180 km/h – tudi poraba goriva ni pretirana, saj smo med testnimi vožnjami na 100 kilometrov dosegli povprečje 7,7 litra. Samo cena testnega primerka, ki je imela kopico doplačljive, a tudi koristne opreme, ni ravno pisana na kožo slovenski denarnici.