KAMNIK
Kamnik je bil glavno mesto Kranjske
Predstavljamo najstarejše razglednice slovenskih krajev, tokratna je bila 1899. izpod Kamniško-Savinjskih Alp odposlana na Škofljico.
Odpri galerijo
Pogled z Malega gradu na staro mestno jedro
Značilno srednjeveško mesto z delno ohranjenim zgodovinskim jedrom se je razvilo ob nekdanji glavni trgovski poti med Podonavjem in Jadranskim morjem, ob sotočju rek Kamniške Bistrice in Nevljice. Od leta 1076 je bil kraj, ki je konec 12. stoletja postal trg in 1267. mesto, upravno središče obsežne posesti bavarskih grofov Andeških, ki so tu imeli tudi kovnico denarja.
V tem obdobju je bil Kamnik nekaj časa tudi glavno mesto Kranjske, pozneje pa je poleg Ljubljane še dolgo ostal najvplivnejše deželno mesto. Ko so v 16. in 17. stoletju opustili prometno pot po Tuhinjski dolini (obenem pa so kraj prizadeli še požari in potres), je mesto začelo nazadovati. Ponovni gospodarski zagon je doživelo šele v času Ilirskih provinc, ko so se razmahnile obrti in trgovina. V drugi polovici 19. stoletja se je začela razvijati industrija, ki sta jo pospešili tako vodna moč Kamniške Bistrice kakor leta 1891 zgrajena železniška proga Ljubljana–Kamnik.
»V tem času je Kamnik zaradi svoje lege ob vznožju Kamniško-Savinjskih Alp ter številnih naravnih in kulturno-zgodovinskih znamenitosti postal tudi pomemben letoviški in zdraviliški kraj, kar se slikovito odraža na objavljeni razglednici, ki je bila 7. 5. 1899 odposlana na Škofljico,« nam je pojasnil zagnan zbiralec kamniških razglednic Bojan Ivnik, preden nam je najprej z Malega gradu opisal večjo in nato z gradu Zaprice manjšo litografsko veduto.
Na prvi izstopa Glavni trg v starem mestnem jedru, okrog katerega so bile nanizane ozke ulice in v njih hiše s kamnitimi portali in arkadami. V prvi hiši na desni strani je bila nekdaj ljudska šola, v katero se je pozneje z Grabna preselila pošta. Na koncu trga je v času nastanka razgledniške risbe stala korporacijska hiša, na mestu katere je leta 1904 notar Emil Orožen zgradil secesijsko vilo s pomolom, ki ga zaključuje čebulasta streha. Glavni trg je današnjo podobo dobil leta 1953 na osnovi preureditvenega načrta arhitekta Jožeta Plečnika.
Ob levem robu vidimo pročelje frančiškanskega samostana, v okviru katerega stoji tudi cerkev sv. Jakoba iz 15. stoletja, ki so jo v 18. stoletju barokizirali. Ob cerkvi je bila leta 1956 urejena kapela Božjega groba, eno zadnjih Plečnikovih del. Samostanska knjižnica hrani okrog 7000 knjig in zvezkov, natisnjenih pred 1799., med njimi tudi inkunabule, ki so nastale pred letom 1550. V ozadju se prek uršulinskega samostana z Marijino cerkvijo v Mekinjah na obzorju (z desne proti levi) dvigujejo Kamniško-Savinjski dvatisočaki: Ojstrica, Lučka Brana, Planjava, Brana, Turska gora, Kranjska Rinka, Skuta.
Manjša panorama prikazuje nekdanje predmestje Šutno z značilnim srednjeveškim nizom večinoma enonadstropnih hiš, stisnjenih druga ob drugo, sredi katerih domuje baročna župnijska cerkev Marijinega brezmadežnega spočetja z ločenim zvonikom. Njena romanska predhodnica je tu stala že leta 1207 in so jo večkrat prenovili. Leta 1734 so na pobudo arhidiakona Maksimilijana Leopolda Raspa zgradili novo cerkev z veliko pravokotno ladjo z banjastim obokom ter s stranskimi kapelami in pravokotnim prezbiterijem. Načrte zanjo je izdelal stavbenik Gregor Maček. Notranjost cerkve krasijo dela slikarjev Franca Jelovška, Matije Koželja in Valentina Janeza Metzingerja. Na strmi Krniški gori (585 m) ob desnem robu risbe (slike) je nekoč stal Zgornji, zdaj Stari grad, prvič omenjen v začetku 12. stoletja. Ko so ga v 16. stoletju opustili, je začel propadati in je zdaj v razvalinah. Danes je tu priljubljena razgledna točka z okrepčevalnico Grajska terasa.
Največ zaslug za to, da se je sredi 19. stoletja v Kamniku začel razvijati tudi turizem, ima podjetnik Alojz Prašnikar, ki je leta 1876 na sotočju Kamniške Bistrice in Nevljice uredil kopališče in zdravilišče s Kneippovim načinom zdravljenja, ki je obsegalo kopališko stavbo, zdraviliško poslopje in vilo Neptun z ribnikom ter lep park in sprehajalne poti. Ker se je po izgradnji proge Ljubljana–Kamnik (tudi ta je delo Prašnikarja) zanimanje za kamniško zdravilišče zelo povečalo, je postavil še tri vile (Mlin, Luiza in Johana). Po njegovi smrti 1899. je cvetoče zdravilišče začelo nazadovati in je med prvo svetovno vojno propadlo. Od vseh poslopij se je do danes ohranila le zelo spremenjena vila Neptun z močno načeto fasado in obledelim napisom nad vhodom.
Mimo štirih kapelic na Žalah, postavljenih okrog leta 1850, pridemo do kalvarijske kapele Gospodovega križanja iz leta 1724, katere okolica je precej zanemarjena. Kapelice je poslikal domačin Matija Koželj.
Litografske podobe Kamnika s konca 19. stoletja
V tem obdobju je bil Kamnik nekaj časa tudi glavno mesto Kranjske, pozneje pa je poleg Ljubljane še dolgo ostal najvplivnejše deželno mesto. Ko so v 16. in 17. stoletju opustili prometno pot po Tuhinjski dolini (obenem pa so kraj prizadeli še požari in potres), je mesto začelo nazadovati. Ponovni gospodarski zagon je doživelo šele v času Ilirskih provinc, ko so se razmahnile obrti in trgovina. V drugi polovici 19. stoletja se je začela razvijati industrija, ki sta jo pospešili tako vodna moč Kamniške Bistrice kakor leta 1891 zgrajena železniška proga Ljubljana–Kamnik.
»V tem času je Kamnik zaradi svoje lege ob vznožju Kamniško-Savinjskih Alp ter številnih naravnih in kulturno-zgodovinskih znamenitosti postal tudi pomemben letoviški in zdraviliški kraj, kar se slikovito odraža na objavljeni razglednici, ki je bila 7. 5. 1899 odposlana na Škofljico,« nam je pojasnil zagnan zbiralec kamniških razglednic Bojan Ivnik, preden nam je najprej z Malega gradu opisal večjo in nato z gradu Zaprice manjšo litografsko veduto.
Od imenitnega Prašnikarjevega zdravilišča je po 120 letih ostala le močno spremenjena vila Neptun.
Na prvi izstopa Glavni trg v starem mestnem jedru, okrog katerega so bile nanizane ozke ulice in v njih hiše s kamnitimi portali in arkadami. V prvi hiši na desni strani je bila nekdaj ljudska šola, v katero se je pozneje z Grabna preselila pošta. Na koncu trga je v času nastanka razgledniške risbe stala korporacijska hiša, na mestu katere je leta 1904 notar Emil Orožen zgradil secesijsko vilo s pomolom, ki ga zaključuje čebulasta streha. Glavni trg je današnjo podobo dobil leta 1953 na osnovi preureditvenega načrta arhitekta Jožeta Plečnika.
Ob levem robu vidimo pročelje frančiškanskega samostana, v okviru katerega stoji tudi cerkev sv. Jakoba iz 15. stoletja, ki so jo v 18. stoletju barokizirali. Ob cerkvi je bila leta 1956 urejena kapela Božjega groba, eno zadnjih Plečnikovih del. Samostanska knjižnica hrani okrog 7000 knjig in zvezkov, natisnjenih pred 1799., med njimi tudi inkunabule, ki so nastale pred letom 1550. V ozadju se prek uršulinskega samostana z Marijino cerkvijo v Mekinjah na obzorju (z desne proti levi) dvigujejo Kamniško-Savinjski dvatisočaki: Ojstrica, Lučka Brana, Planjava, Brana, Turska gora, Kranjska Rinka, Skuta.
Kalvarijske kapelice na Žalah je poslikal domačin Matija Koželj.
Manjša panorama prikazuje nekdanje predmestje Šutno z značilnim srednjeveškim nizom večinoma enonadstropnih hiš, stisnjenih druga ob drugo, sredi katerih domuje baročna župnijska cerkev Marijinega brezmadežnega spočetja z ločenim zvonikom. Njena romanska predhodnica je tu stala že leta 1207 in so jo večkrat prenovili. Leta 1734 so na pobudo arhidiakona Maksimilijana Leopolda Raspa zgradili novo cerkev z veliko pravokotno ladjo z banjastim obokom ter s stranskimi kapelami in pravokotnim prezbiterijem. Načrte zanjo je izdelal stavbenik Gregor Maček. Notranjost cerkve krasijo dela slikarjev Franca Jelovška, Matije Koželja in Valentina Janeza Metzingerja. Na strmi Krniški gori (585 m) ob desnem robu risbe (slike) je nekoč stal Zgornji, zdaj Stari grad, prvič omenjen v začetku 12. stoletja. Ko so ga v 16. stoletju opustili, je začel propadati in je zdaj v razvalinah. Danes je tu priljubljena razgledna točka z okrepčevalnico Grajska terasa.
Kapela sv. Eligija v slovenski stavbni dediščini nima primerjave.
Največ zaslug za to, da se je sredi 19. stoletja v Kamniku začel razvijati tudi turizem, ima podjetnik Alojz Prašnikar, ki je leta 1876 na sotočju Kamniške Bistrice in Nevljice uredil kopališče in zdravilišče s Kneippovim načinom zdravljenja, ki je obsegalo kopališko stavbo, zdraviliško poslopje in vilo Neptun z ribnikom ter lep park in sprehajalne poti. Ker se je po izgradnji proge Ljubljana–Kamnik (tudi ta je delo Prašnikarja) zanimanje za kamniško zdravilišče zelo povečalo, je postavil še tri vile (Mlin, Luiza in Johana). Po njegovi smrti 1899. je cvetoče zdravilišče začelo nazadovati in je med prvo svetovno vojno propadlo. Od vseh poslopij se je do danes ohranila le zelo spremenjena vila Neptun z močno načeto fasado in obledelim napisom nad vhodom.
Na skalni vzpetini, imenovani tudi balkon mesta, je že v 11. stoletju stal grajski kompleks Mali grad, ki se v pisnih virih prvič omenja leta 1202. Ob ostankih grajskih zidov in na novo pokritem obrambnem stolpu se je do danes ohranila le dvonadstropna romanska kapela sv. Eligija. Ta je nastala tako, da so prvotno kapelo sv. Marjete s kripto, vklesano v živo skalo, v 13. stoletju nadzidali s kapelo sv. Eligija, zavetnika kovačev. Kljub poznejšim gotskim in baročnim prezidavam je kapela ohranila romansko jedro in predstavlja enega najpomembnejših kulturno-umetniških spomenikov, ki v slovenski stavbni dediščini nima ustrezne primerjave.
Mimo štirih kapelic na Žalah, postavljenih okrog leta 1850, pridemo do kalvarijske kapele Gospodovega križanja iz leta 1724, katere okolica je precej zanemarjena. Kapelice je poslikal domačin Matija Koželj.
