Gospodarni športni terenec

Glavna razlika med Suzukijevima športnima terencema vitaro in SX4 s-cross je v njunih merah – vitara v dolžino meri 4,175 metra, SX4 s-cross pa je s 4,3 metra večji in posledično prostornejši. Vitarin prtljažni prostor meri od 375 do 1120 litrov, ko zložimo naslone zadnje klopi. Seveda sta različni tudi njuni zunanjost in notranjost – vitarino armaturno ploščo krasi analogna ura, postavljena med sredinska zračnika.

Testno je poganjal najzmogljivejši 1,4-litrski turbobencinski štirivaljnik, ki je razvil največjo moč 103 kW. Ta se je prek 6-stopenjskega ročnega menjalnika prenašala na vsa štiri kolesa. Raven opreme elegance pomeni zelo bogato opremo – bogatejša je le še elegance top.
 

Živahni motor

Suzukijev bencinski motor nas je navdušil že v večjem SX4 s-crossu, in to navdušenje se je ohranilo tudi pri vitari. Motor je zelo živahen in se lepo odziva na voznikove ukaze. Z njim smo konkurenčni tudi na nemških avtocestah, še posebno če prestavimo v športni vozni program. Avtomobil preseneti tudi z ugodno porabo goriva – 7,7 litra na 100 prevoženih kilometrov je za štirikolesno gnanega bencinarja soliden rezultat.
Gibi ročnega 6-stopenjskega menjalnika se mi niso zdeli najbolj natančni.


Dopuščam možnost, da je k temu prispevalo dejstvo, da je bilo vozilo testno. Nad delovanjem štirikolesnega pogona praviloma bdi računalnik, razen ko izberemo vozni program lock in z njim zaklenemo 4 krat 4 pogon. Voznik ima sicer na voljo vozne programe samodejni (auto), zimski (snow), športni (sport) in zaklenjeni 4 krat 4 pogon (lock).
 

Udobna vožnja

Voznika in potnike v vozilu pričaka že znano Suzukijevo okolje: klasični merilniki in za dotik občutljiv sredinski zaslon, na katerem upravljamo infozabavni sistem. Želeli bi si, da bi notranjost delovala manj plastično. Sicer pa se v vitari dobro in udobno sedi ne le spredaj, ampak tudi zadaj, kjer je dovolj prostora za kolena. Podvozje je zgledno požiralo cestne neravnine, tako da je bila vožnja z vitaro udobna tudi zaradi uravnoteženega blaženja. Škoda le, da mi je volanski obroč dajal občutek manj preciznega krmiljenja.


Zmotijo sredinski varnostni pas za zadnje potnike, ki nerodno štrli iz stropa, in neosvetljena stikala za električni pomik stekel – z izjemo voznikovih. Pozimi smo cenili dvostopenjsko ogrevana sprednja sedeža. Malo manj pa smo bili navdušeni nad nerodnim upravljanjem potovalnega računalnika s stikalom na instrumentni plošči.
 

Radarski tempomat

Testna vitara je bila opremljena tudi z nekaterimi sodobnimi asistenčnimi sistemi, med katerimi je najbolj izstopal radarski tempomat. Njegovo delovanje lahko samo pohvalim – seveda z upoštevanjem omejitev, ki jih prinaša ročni menjalnik. Serijsko je vitara opremljena tudi s sistemom za preprečevanje trka, pri čemer pa sem imel občutek, da sistem deluje zelo nervozno – njegovo opozorilo se aktivira zelo zgodaj, voznik pa nima možnosti nastavitve občutljivosti sistema.

Vitarini zasenčeni žarometi so v ksenonski izvedbi, dolga luč je še v klasični halogenski. Osvetlitev ceste je bila dobra, tudi samodejni vklop žarometov je deloval zgledno. Dodajmo, da dnevne luči svetijo le spredaj.