VRT
Dobrososedski odnosi na vrtu
Preden vrtiček napolnimo s sadikami, je dobro gredice načrtovati, saj moramo upoštevati več pravil.
Odpri galerijo
S solato zapolnimo vrzel med sadikami drugih vrtnin, ki potrebujejo več prostora. FOTOGRAFIJE: GETTY IMAGES
Vrtičkarji so že v nizkem startu, le še približno en mesec manjka do dne, ko bomo končno lahko sadike prenesli na svojo zaplato zemlje in začeli bolj konkretno vrtnariti. Če vzgajamo lastne sadike, zdaj najbrž že pridno rastejo na toplem v stanovanju ali v rastlinjaku, tam naj počakajo še vsaj do 15. maja, odvisno od vremena, vsekakor pa naj se najprej poslovi neslavna četverica, ki lahko v trenutku uniči naše delo z nizkimi temperaturami in preostalo vremensko nadlego.
Govorimo o Pankraciju, Servaciju in Bonifaciju ter sv. Zofiji, oziroma ledenih možeh in polulani Zofki, ki nas obiščejo med 12. in 15. majem. Do takrat se posvečamo prekopavanju vrtička, gnojenju, puljenju plevela, vzgoji sadik in seveda načrtovanju gredic. Vsaka vrtnina ima namreč prijatelje in sovražnike oziroma dobre in slabe sosede, kar je priporočljivo upoštevati, ko s sadikami ali semeni polnimo gredice.
Dobri sosedje so tiste rastline, ki bodo drugim v neposredni bližini pomagale pri rasti, bodisi tako, da jim ne bodo iz zemlje pobrale vseh hranljivih snovi, ki jih potrebujejo, ali pa bodo odganjale škodljivce. Slabi sosedje medtem počno nasprotno, torej zavirajo rast rastlin v svoji bližini. Ko se odločimo, česa si na vrtu želimo, je torej na vrsti načrtovanje. Izmerimo vrtiček ter posamezno gredico, saj bo velikost vplivala na to, kaj bomo tam zasadili.
Nekatere rastline se namreč močno razrastejo in potrebujejo več prostora, zato jih ne tlačimo na najmanjše kose zemlje. Sadike paradižnika, paprike, kumar, buč, melon, lubenic in ohrovta je denimo dobro posaditi pol metra narazen v vrsti, med vrstami pa največ prostora potrebujejo buče, kar meter in pol, medtem ko lubenicam, melonam in kumaram med vrstami pustimo meter prostora. Paradižnik ga bo imel dovolj 70 centimetrov, paprika pol metra.
Vmesni prostor na začetku brez težav zapolnimo s solato, ko bodo sadike že dovolj velike, da bodo potrebovale veliko prostora, bo ta namreč že pobrana. Tudi bazilika je odlična izbira, četudi jo bomo pobirali vse poletje, rastlina ostaja nizka in ne bo motila sosedov, še več, paradižniku bo celo koristila, saj z njega odganja škodljivce, spodbuja tvorbo plodov ter krepi njegovo odpornost proti mnogim boleznim. Bazilika in paradižnik imata tudi veliko skupnega – oba imata rada sončno lego ter redno zalivanje. Dobri sosedje paradižnika so še čebula, česen, bučke, kumare, peteršilj, fižol, solata, špinača in zelena, v njegovo bližino pa raje ne sadimo krompirja, graha, zelja in korenja.
Ljubitelji bazilike se bodo razveselili dejstva, da lahko to aromatično dišavnico posadijo še k drugim vrtninam, denimo h kumaram, bučam in bučkam. Če se vse tri odlično razumejo z baziliko, pa se med seboj slabše. Kumare so slabi sosedje bučk, saj oboje potrebujejo veliko prostora za rast in si bodo v napoto, hkrati bodo kumare plezalke bučkam, ki potrebujejo veliko svetlobe, delale senco. Iz istega razloga ne sadimo skupaj paradižnika in paprike.
Paradižnik se bo hitro pognal v višino, rastline so lahko tudi zelo bujne, paprike pa bodo ostale pri tleh, v njihovi senci. Ker tudi paprika potrebuje veliko sončne svetlobe, bo pridelek v tem primeru manj obilen, plodovi pa manjši. K papriki raje posadimo kolerabico, drobnjak, solato in česen. Prav tako pazimo, da v bližini paprik ali sladkih feferonov ne sejemo ali sadimo pekočih feferonov in čilijev. Ker so si rastline v sorodu, se lahko navzamejo lastnosti druga druge, in v skrajnem primeru bomo sezono zaključili z goro pekočih paprik ali povsem nepekočih čilijev.
Pri načrtovanju gredic pa je pomembno upoštevati tudi kolobar, torej premikanje vrtnin po vrtičku. Tako bomo preprečili, da bi se namnožili določeni škodljivci, ki napadajo le določeno vrsto vrtnine, in hkrati ohranili rodovitnost zemlje. Določene rastline namreč iz nje v eni sezoni počrpajo snovi, ki jih potrebujejo, in naslednje leto jih za nove rastline ostane bolj malo. Zato na njihovo mesto raje posejemo ali posadimo tiste, ki potrebujejo druge snovi, tiste, ki so v zemlji ostale.
Najbolj prst izčrpajo paradižnik, brokoli, zelje, koruza, jajčevci, pesa, solata, blitva in špinača, zato jih, če se le da, ne sadimo dve zaporedni leti na isto mesto. Gredico, kjer je lani rasel paradižnik, letos raje napolnimo denimo s papriko, čebulo, redkvico, česnom, krompirjem, repo in sladkim krompirjem, ki potrebujejo manj hranil. Tretje leto, ko bo prst že močno izčrpana, je čas, da jo znova obogatimo, kar storimo tako, da nanjo posadimo fižol in grah. Ko bosta prst nahranila, lahko na to gredico znova posadimo zgoraj omenjene vrtnine, ki potrebujejo največ hranil.
Dobri sosedi cvetače so zelena, paradižnik, nizek fižol in blitva.
Načrtovanje je bistveno
Dobri sosedje so tiste rastline, ki bodo drugim v neposredni bližini pomagale pri rasti, bodisi tako, da jim ne bodo iz zemlje pobrale vseh hranljivih snovi, ki jih potrebujejo, ali pa bodo odganjale škodljivce. Slabi sosedje medtem počno nasprotno, torej zavirajo rast rastlin v svoji bližini. Ko se odločimo, česa si na vrtu želimo, je torej na vrsti načrtovanje. Izmerimo vrtiček ter posamezno gredico, saj bo velikost vplivala na to, kaj bomo tam zasadili.
Paradižnik prst močno izčrpa, zato ga, če se le da, ne sadimo dve leti zapored na isto mesto.
Vmesni prostor na začetku brez težav zapolnimo s solato, ko bodo sadike že dovolj velike, da bodo potrebovale veliko prostora, bo ta namreč že pobrana. Tudi bazilika je odlična izbira, četudi jo bomo pobirali vse poletje, rastlina ostaja nizka in ne bo motila sosedov, še več, paradižniku bo celo koristila, saj z njega odganja škodljivce, spodbuja tvorbo plodov ter krepi njegovo odpornost proti mnogim boleznim. Bazilika in paradižnik imata tudi veliko skupnega – oba imata rada sončno lego ter redno zalivanje. Dobri sosedje paradižnika so še čebula, česen, bučke, kumare, peteršilj, fižol, solata, špinača in zelena, v njegovo bližino pa raje ne sadimo krompirja, graha, zelja in korenja.
Melone in lubenice se najbolje razumejo s sladko koruzo, bobom, fižolom in rdečo peso, dobrodejno pa nanje vplivajo kapucinke, bazilika in sončnice.
Paradižnik se bo hitro pognal v višino, rastline so lahko tudi zelo bujne, paprike pa bodo ostale pri tleh, v njihovi senci. Ker tudi paprika potrebuje veliko sončne svetlobe, bo pridelek v tem primeru manj obilen, plodovi pa manjši. K papriki raje posadimo kolerabico, drobnjak, solato in česen. Prav tako pazimo, da v bližini paprik ali sladkih feferonov ne sejemo ali sadimo pekočih feferonov in čilijev. Ker so si rastline v sorodu, se lahko navzamejo lastnosti druga druge, in v skrajnem primeru bomo sezono zaključili z goro pekočih paprik ali povsem nepekočih čilijev.
Ne vsakič na isto mesto
Pri načrtovanju gredic pa je pomembno upoštevati tudi kolobar, torej premikanje vrtnin po vrtičku. Tako bomo preprečili, da bi se namnožili določeni škodljivci, ki napadajo le določeno vrsto vrtnine, in hkrati ohranili rodovitnost zemlje. Določene rastline namreč iz nje v eni sezoni počrpajo snovi, ki jih potrebujejo, in naslednje leto jih za nove rastline ostane bolj malo. Zato na njihovo mesto raje posejemo ali posadimo tiste, ki potrebujejo druge snovi, tiste, ki so v zemlji ostale.
Dobri sosedje so tiste rastline, ki bodo drugim v neposredni bližini pomagale pri rasti, bodisi tako, da jim ne bodo iz zemlje pobrale vseh hranljivih snovi, ki jih potrebuje, bodisi bodo odganjale škodljivce.
Najbolj prst izčrpajo paradižnik, brokoli, zelje, koruza, jajčevci, pesa, solata, blitva in špinača, zato jih, če se le da, ne sadimo dve zaporedni leti na isto mesto. Gredico, kjer je lani rasel paradižnik, letos raje napolnimo denimo s papriko, čebulo, redkvico, česnom, krompirjem, repo in sladkim krompirjem, ki potrebujejo manj hranil. Tretje leto, ko bo prst že močno izčrpana, je čas, da jo znova obogatimo, kar storimo tako, da nanjo posadimo fižol in grah. Ko bosta prst nahranila, lahko na to gredico znova posadimo zgoraj omenjene vrtnine, ki potrebujejo največ hranil.
