Dediščina iz roda v rod: opominjajo na znanje, ki se je ohranilo na Gorenjskem (FOTO)
V Mestni hiši na Glavnem trgu 4 v Kranju je na ogled razstava Iz roda v rod o nesnovni kulturni dediščini Gorenjske v slovenskem registru. S predstavljenimi vsebinami posameznike opominja na neprekinjeno znanje, ki se je ohranilo na Gorenjskem, poleg tega pa želijo z razstavo, ki jo je pripravil Gorenjski muzej iz Kranja, opozoriti na pestrost človeške ustvarjalnosti.
Gorenjska je prepoznavna po veliko ohranjenega znanja in veščin, uprizoritev, šeg in izročila, ki so danes vpisani v Register nesnovne kulturne dediščine. Med njimi so npr. čebelarstvo, otepanje, izdelovanje kruhkov, piparstvo, pletnarstvo, Škofjeloški pasijon, narodno-zabavna glasba, spuščanje gregorčkov in drugo.
Z območja Gorenjske je v Register nesnovne kulturne dediščine vpisanih več kot 30 enot.
Med vpisi v Register nesnovne kulturne dediščine je otepanje. To je šega, ki jo pred novim letom izvajajo le še v vaseh Zgornje Bohinjske doline in pri kateri maskirani koledniki, ki jim pravijo otepovci ali šeme, obiščejo vse hiše v vasi, voščijo srečno novo leto in sprejemajo darove, med katerimi je najbolj znana tradicionalna klobasa.
V register je vpisan tudi Škofjeloški pasijon. To je dramsko besedilo, ki ga je okrog leta 1715, z nadaljnjimi popravki do leta 1727, po predlogah starejših slovenskih pasijonskih procesij napisal loški kapucin, pater Lovrenc Marusič oziroma oče Romuald iz Štandreža. Škofjeloški pasijon je najstarejše ohranjeno dramsko delo v slovenščini in najstarejša ohranjena evropska režijska knjiga, edina iz baročnega obdobja. Besedilo je v slogu verzificiranih monologov nastopajočih oseb organizirano v 13 podob (slik), povzetih po svetopisemskih besedilih. Sestavlja ga 869 verzov v starološkem narečju, zaradi tega lingvisti domnevajo, da so pri izdelavi besedila očetu Romualdu (po rodu Primorcu) pomagali domačini. Pasijon je zasnovan kot procesija, ki se zaustavlja na določenih točkah srednjeveške Škofje Loke.
Izjemnega pomena pri razumevanju in ohranjanju kulturne dediščine so tudi njeni neotipljivi oziroma nesnovni elementi.
Ob izrazu kulturna dediščina najpogosteje pomislimo na dragocene predmete, ki jih hranijo v muzejih in galerijah, ter na spomenike in stavbe, ki pritegnejo našo pozornost. Pomislimo na vse tisto, kar je človek ustvaril s svojimi rokami, kar je mogoče videti in otipati. A kulturna dediščina ni le to. Izjemnega pomena pri razumevanju in ohranjanju kulturne dediščine so tudi njeni neotipljivi oziroma nesnovni elementi. To so različno znanje, spretnosti, šege, izročilo, tudi družbeni odnosi in različna področja duhovne ustvarjalnosti, ki se prenašajo iz roda v rod, zato tudi tak naslov razstave.
»Trenutno je z območja Gorenjske v Register nesnovne kulturne dediščine vpisanih več kot 30 enot oziroma nosilcev nesnovne kulturne dediščine, pri tem pa Gorenjski muzej kot član delovne skupine Koordinatorja varstva NKD aktivno prispeva k vpisom v register,« so povedali v muzeju. »Ker so muzeji na splošno prepoznani kot institucije, ki se ukvarjajo pretežno s premično in materialno kulturno dediščino, želimo s tokratno razstavo, ki sovpada tudi z letom, ko praznujemo 70-letnico delovanja Gorenjskega muzeja, osvetliti pomen muzeja pri ohranjanju in varovanju nesnovne kulturne dediščine na terenu. S predstavljenimi vsebinami bo posameznike opomnila na neprekinjeno znanje, ki se je ohranila na Gorenjskem, in pestrost človeške ustvarjalnosti.«
Letos je tudi 20-letnica sprejetja Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine oktobra 2003 v Parizu.
