SICILIJA

Velika modrina in vročina

Objavljeno 17. avgust 2019 11.37 | Posodobljeno 17. avgust 2019 11.37 | Piše: Jaroslav Jankovič

Sicilija je čudovita, a poleti je za kolovratenje naokoli prevroče; najbolje je oktobra, ko je še toplo morje, idilično pa spomladi, ko vse cveti.

Na beli Turški plaži FOTO: Jaroslav Jankovič
Otok Sicilija pri prstih italijanskega škornja in sredi v tem vročem poletju prijetno hladnega Sredozemskega morja je daleč, nekaj manj kot 1000 kilometrov zračne linije. Z avtomobilom in vključno s trajektom potrebujemo 15 ur, polet iz Benetk do Catanie ali Palerma pa traja le slabo uro in pol. Za povratno vozovnico bomo odšteli od 100 evrov, če jo rezerviramo mesece vnaprej, do denimo 170 evrov, če jo kupimo nekaj dni pred poletom – v vsakem primeru malo za tako dolgo pot. Na Siciliji potrebujemo avto, najem ford fieste za deset dni nas bo stal največ 400 evrov. Če pa imamo čas, lahko potujemo z vlakom, kar je svojevrstna izkušnja, saj je Sicilija, za četrtino večja od Slovenije, prepredena z železnico.
V nasprotju s splošnim prepričanjem, da na jugu nategujejo, smo na Siciliji doživeli le prijazne nasmehe domačinov.
image
NI NUJNA)
Na plaži je pekel koruzo.

Ob prenočišču B&B v Sirakuzi, magičnem mestu na jugu otoka, kjer je živel in umrl znameniti prosti potapljač Enzo Maiorca (v kultnem filmu Velika modrina ga je odigral Jean Reno), ima možakar z istim imenom Enzo trgovino. Malo špecerijo, v kateri dobiš od papirnatih robčkov in zobne ščetke do kruha in prave sicilijanske salame. Z ženo sta se pripeljala okoli sedme ure zjutraj v zares starem in močno zmahanem meganu, da pri nas ne vidimo več takšnega. A bil je dovolj dober, da je v njem že desetletja dovažal blago v trgovino. Za delikatesnim pultom s salamami in sirom si je ravno enega prižgal, ko sem vstopil. Naravnost romantični prizor, ki je pri nas in drugod po severni Evropi strogo prepovedan. A Enzova prijaznost je odtehtala njegov čik. To je Sicilija, dežela obtolčenih avtomobilov na mestnih cestah brez semaforjev, kjer se daje prednost z znaki sporazumevanja, s smernikom redko. Okoli poldneva dobesedno vse utihne. Restavracije v Agrigentu, Marsali, Palermu, Ragusi, Messini, v idiličnem Cefaluju ali Castelu di Tusi, zaselku na morju ob ostankih srednjeveške utrdbe, do pol osmih zvečer ne delujejo. Vrata so včasih odprta, a šef dremlje za mizo. Sliši se le ventilator ali klima. Ob dveh popoldne smo oštarijo našli v napol opuščenem mestecu Cassibile, kjer smo lahko naročili špagete.
image
Tempelj Konkordia (Harmonia) v Agrigentu FOTO: Jaroslav Jankovič

Težko bi si zamislili kaj lepšega in boljšega za počitek, kot je Castelo di Tusa na severni obali otoka. Plaža z velikimi, okroglimi kamni med velikimi skalami, ravno prav globoka voda za rekreativne potope in zlasti raj za otroke. Ob skalah pa popoldne senca, pivo pa kakih 50 metrov stran za tri evre. Na severu otoka so ceste dobre, avtocesta je nova, na južni strani pa slabše, včasih obupne. Gradijo, obnavljajo, a malce zamujajo za pet ali šest milijonov turistov, kolikor jih na leto obišče Sicilijo.
Poseben projekt je vzpon na Etno, ki je s trenutno 3326 metri nadmorske višine in s širino vulkanskega stožca 40 kilometrov ter več manjšimi kraterji eden največjih vulkanov na svetu.
Najbolje je oktobra, ko je še toplo morje, idilično pa spomladi.

Prenočili smo v mestecu Milo, skozi okno sobe smo zjutraj videli vrh Etne, iz katerega se je kadilo. Do 2000 metrov nadmorske višine se pripeljemo z avtomobilom. Še vedno je vroče, parkirišče pa večje kot največje v Ljubljani. Na tej višini težka industrija. Z gondolo, ki stane 30 evrov, bi se lahko 2400 metrov visoko peljali, a mi se po prašni vulkanski cesti odpravimo peš. Dva koraka naprej, enega nazaj, tako gre po drobljivem vulkanskem oglju, kjer se noge ugrezajo do goleni. Tu in tam se je pokadilo iz tal, ko smo hodili po robu malega kraterja s kakimi 100 metri premera. Jaroslav Jankovič
Deli s prijatelji