BOLEZNI
Tropske bolezni ogrožajo pse
V vse bolj globaliziranem svetu je lahko ogroženo zdravje hišnih ljubljenčkov in njihovih lastnikov; v Veliki Britaniji so zabeležili prvi primer lišmanioze pri psu, ki ni zapustil svojega doma.
Odpri galerijo
Če je kuža čedalje bolj slaboten, obiščimo veterinarja. FOTOGRAFIJE: Guliver/Getty Images
V Veliki Britaniji so zabeležili prvi primer zajedavske bolezni lišmanioze, ki je bila usodna za psa. Triletni psiček pasme šicu, ki je živel v Herfordshiru, je v nekaj tednih postal slaboten, bruhal je in trpel za močno drisko.
Veterinar je posumil, da je staknil parazita Leishmania infantum – čeprav ni nikoli zapustil Britanskega otočja. Okužil ga je pes, ki je prišel iz Španije in so ga pred šestimi meseci morali uspavati zaradi močne lišmanioze.
Čeprav psi bolezni ne morejo neposredno prenašati na ljudi, jo lahko tako imenovane peščene muhe.
Gre za dvokrilce iz rodov Phlebotomus in Lutzomya, ki najprej ugriznejo okuženo žival, nato pa bičkarja prenesejo na človeka. Teh žuželk v Britaniji ni, živijo na tropski območjih. Okuženi ljudje dobijo pekoče izpuščaje, vročino in celo smrtonosne otekline na jetrih in vranici.
Psa je pregledala ekipa iz Kraljevega kolidža veterine v Hatfieldu, ki jo je vodil Myles McKenna z oddelka kliničnih znanosti. Tudi on še ni slišal, da bi zbolel pes, ki še nikoli ni zapustil Velike Britanije. »Živimo v obdobju, ko psi čedalje več potujejo, in njihovo število v Veliki Britaniji se povečuje. Verjetnost, da bi zboleli za lišmaniozo, bo ves čas naraščala.
Psi, ki so okuženi z bičkarjem, so nevarni za prenos okužbe na druge pse, s katerimi bi prišli v stik, čeprav niso prisotni naravni vektorji prenosa, med njimi se lahko bolezen širi neposredno,« so po pregledu zapisali veterinarji. To pomeni, da peščene mušice niso nujne, najpogosteje se prenaša z ugrizi.
Pregled nesrečnega šicuja je pokazal, da je imel na koncu znižane vrednosti vseh treh tipov krvnih celic; rdečih krvničk, ki po telesu prenašajo kisik, belih, ki sestavljajo imunski sistem, in krvnih paličic, ki omogočajo strjevanje krvi. Prav tako je imel povišano raven kalcija ter nenormalno veliko globulina, kar je običajno znak bolezni jeter.
Okužbo z L. infantum sta potrdili biopsiji kože in kostnega mozga. Pozneje so na Otoku odkrili še en primer okužbe, zbolel je tri leta star psiček, ki ni nikoli zapustil Essexa. Bolezen, ki se je pojavila v začetku letošnjega leta, so odkrili šele potem, ko sta ga lastnika štirikrat peljala k veterinarju. Pes ni zapustil Otoka, sta pa njegova lastnika nekaj časa živela v Španiji, poleti sta potovala med Alicantejem in Valencio. V nasprotju s šicujem ta kuža ni delil doma z okuženo živaljo. Veterinarji sumijo, da sta lastnika prinesla peščene muhe v prtljagi.
Obstajajo pasme psov, ki so proti bolezni bolj odporne kot druge, med njimi so ibiški psi, nemški ovčarji, rotvajlerji, kokeršpanjeli in bokserji. »Porast bolezni, kot je lišmanioza, je zelo skrb vzbujajoč,« je povedala Daniella Dos Santos iz Britanskega veterinarskega združenja. »Več kot četrtina veterinarjev je poročala, da so že naleteli na to bolezen.
Lišmanioza je pogosto povezana s psi, ki so potovali v tujino, ali tistimi, ki so jih rešili v tujini in jih pripeljali k nam, ne da bi poznali njihovo zdravstveno stanje.« Vsem lastnikov psov, ki potujejo na ogrožena območja, svetujejo posvet z veterinarjem. Peščene muhe, ki lahko prenašajo bolezen, so našli v Španiji, Grčiji, Italiji in na jugu Francije.
V Sloveniji lišmanioze ni, se pa občasno pojavlja v določenih državah in regijah Balkana, na primer na Kosovu. Po drugi svetovni vojni so o njej poročali z juga Srbije, Makedonije, Črne gore, Hercegovine in Dalmacije.
Če je kuža čedalje bolj slaboten, obiščimo veterinarja. FOTOGRAFIJE: Guliver/Getty Images
Veterinar je posumil, da je staknil parazita Leishmania infantum – čeprav ni nikoli zapustil Britanskega otočja. Okužil ga je pes, ki je prišel iz Španije in so ga pred šestimi meseci morali uspavati zaradi močne lišmanioze.
Čeprav psi bolezni ne morejo neposredno prenašati na ljudi, jo lahko tako imenovane peščene muhe.
Gre za dvokrilce iz rodov Phlebotomus in Lutzomya, ki najprej ugriznejo okuženo žival, nato pa bičkarja prenesejo na človeka. Teh žuželk v Britaniji ni, živijo na tropski območjih. Okuženi ljudje dobijo pekoče izpuščaje, vročino in celo smrtonosne otekline na jetrih in vranici.
Triletnega šicuja je verjetno okužil drug pes.
Psa je pregledala ekipa iz Kraljevega kolidža veterine v Hatfieldu, ki jo je vodil Myles McKenna z oddelka kliničnih znanosti. Tudi on še ni slišal, da bi zbolel pes, ki še nikoli ni zapustil Velike Britanije. »Živimo v obdobju, ko psi čedalje več potujejo, in njihovo število v Veliki Britaniji se povečuje. Verjetnost, da bi zboleli za lišmaniozo, bo ves čas naraščala.
Psi, ki so okuženi z bičkarjem, so nevarni za prenos okužbe na druge pse, s katerimi bi prišli v stik, čeprav niso prisotni naravni vektorji prenosa, med njimi se lahko bolezen širi neposredno,« so po pregledu zapisali veterinarji. To pomeni, da peščene mušice niso nujne, najpogosteje se prenaša z ugrizi.
Ibiški psi so odporni proti določenim tipom bolezni.
Pregled nesrečnega šicuja je pokazal, da je imel na koncu znižane vrednosti vseh treh tipov krvnih celic; rdečih krvničk, ki po telesu prenašajo kisik, belih, ki sestavljajo imunski sistem, in krvnih paličic, ki omogočajo strjevanje krvi. Prav tako je imel povišano raven kalcija ter nenormalno veliko globulina, kar je običajno znak bolezni jeter.
Okužbo z L. infantum sta potrdili biopsiji kože in kostnega mozga. Pozneje so na Otoku odkrili še en primer okužbe, zbolel je tri leta star psiček, ki ni nikoli zapustil Essexa. Bolezen, ki se je pojavila v začetku letošnjega leta, so odkrili šele potem, ko sta ga lastnika štirikrat peljala k veterinarju. Pes ni zapustil Otoka, sta pa njegova lastnika nekaj časa živela v Španiji, poleti sta potovala med Alicantejem in Valencio. V nasprotju s šicujem ta kuža ni delil doma z okuženo živaljo. Veterinarji sumijo, da sta lastnika prinesla peščene muhe v prtljagi.
Lišmanioza je pogosto povezana s psi, ki so potovali v tujino, ali tistimi, ki so jih rešili v tujini in pripeljali s sabo domov.
Obstajajo pasme psov, ki so proti bolezni bolj odporne kot druge, med njimi so ibiški psi, nemški ovčarji, rotvajlerji, kokeršpanjeli in bokserji. »Porast bolezni, kot je lišmanioza, je zelo skrb vzbujajoč,« je povedala Daniella Dos Santos iz Britanskega veterinarskega združenja. »Več kot četrtina veterinarjev je poročala, da so že naleteli na to bolezen.
Lišmanioza je pogosto povezana s psi, ki so potovali v tujino, ali tistimi, ki so jih rešili v tujini in jih pripeljali k nam, ne da bi poznali njihovo zdravstveno stanje.« Vsem lastnikov psov, ki potujejo na ogrožena območja, svetujejo posvet z veterinarjem. Peščene muhe, ki lahko prenašajo bolezen, so našli v Španiji, Grčiji, Italiji in na jugu Francije.
Zbolijo lahko tudi ljudjeLišmanioza je zajedavska okužba, ki jo najdemo na tropskih in subtropskih območjih ter na jugu Evrope. Človek se lahko okuži z enim izmed več kot 20 različnih zajedavcev, ki jih lahko širi več kot 30 vrst peščenih muh. Najpogostejši obliki bolezni sta kožna lišmanioza (nastajajo kožne razjede) in visceralna lišmanioza (prizadene vranico, jetra in kostni mozeg). Prva se začne z nebolečimi kožnimi spremembami na predelu ugriza, te postopoma zrastejo do razjede in se zagnojijo, a življenje bolnika ni ogroženo. Po nekaj mesecih ali letu se zacelijo in pustijo brazgotine. Bolezen lahko traja več kot 20 let. Visceralna oblika ima inkubacijsko dobo do 34 mescev, sprva poteka brez znakov, lahko se pojavijo manjše težave s povečanimi jetri, vranico in vročino. Neredko je oslabljen imunski sistem. Bolnik izgubi apetit, dobi drisko, je čedalje bolj šibak, brez zdravljenja lahko umre. Kožna oblika prizadene od 700.000 do 1,2 milijona ljudi na leto, visceralna je redkejša, saj prizadene od 100.000 do 400.000 ljudi. Okužbe so najpogostejše v Aziji, na Bližnjem vzhodu, v Afriki, južni Evropi, Mehiki, Srednji in Južni Ameriki. V drugih državah se pojavijo med ljudmi, ki so v te kraje odpotovali. Ni cepiva zanjo, ljudem svetujejo, naj se zaščitijo z mrežami proti žuželkam in uporabljajo insekticide. Obstaja pa cepivo za pse, koristne so tudi ovratnice z insekticidom.
V Sloveniji lišmanioze ni, se pa občasno pojavlja v določenih državah in regijah Balkana, na primer na Kosovu. Po drugi svetovni vojni so o njej poročali z juga Srbije, Makedonije, Črne gore, Hercegovine in Dalmacije.
