Šutna je tudi filmska kulisa

Predmestje Šutno so od samega mesta nekoč ločevala Bistriška vrata. Danes je Šutna del Kamnika, sicer pa dolga ulica. Ograjena je z obzidjem, ki se začenja pod Malim gradom in se vleče po Parmovi in Kolodvorski vse do Samčevega predora. Za ta ograjeni prostor ugotavljamo, da dolga desetletja ni spremenil svoje prvotne podobe in ni doživel nobene večje gradbene prenove.

Že precej časa je od takrat, ko je Šutno leta 1788 zajel požar, ki je uničil 56 hiš, župnišče ter strehi cerkve in zvonika. Tedaj je bilo v predmestju še veliko lesenih hiš pa tudi v mestu so bile strehe krite z lesom. Požar je občutno prizadel mestno obzidje, saj je več pogorelcev dobilo dovoljenje, da smejo za nove hiše porabiti kamenje iz mestnega obzidja Bistriških vrat.

S tem je mesto izgubljalo srednjeveško podobo, kajti tudi samostansko in župnijsko cerkev so sezidali v zgodnjebaročnem času. Hkrati z dovoljenjem o uporabi kamenja za zidavo novih hiš je Okrožni urad v Ljubljani že 26. julija 1788 izdal odredbo o prepovedi postavljanja lesenih hiš. Nekako v istem času so se pojavili še druge odredbe in navodila, denimo odredba o numeriranju hiš iz leta 1769 in uvedba zemljiških knjig leta 1771. Od tam imamo tudi podatke o lastnikih meščanskih hiš v zadnjih dvesto letih.

Po teh podatkih naj bi bila na Šutni najstarejša hiša Štefana Repanška, saj je bila vpisana v zemljiško knjigo že pred letom 1745. Leta 1746 je poslopje kupil Franc Kališ, steklar, zato se je še danes ohranilo hišno ime Pri glažarju. Naslednja hiša je znana Binterjeva hiša med lekarno in Repanškovo hišo. Prvi lastnik je bil Janez Jurij Aicher z ženo Marijo, leta 1755 pa je hišo kupil duhovnik Matija Hudomal. Pozneje jo je prodal Janezu Keclju in Mariji Praschniker, leta 1897 pa jo je kupil zdravnik dr. Anton Binter.


Hišo s številko 1, ki je stala pod Malim gradom in je segala še nekoliko prek ceste, so leta 1882 ob gradnji Samčevega predora podrli. Leta 1913 so zgradili lekarno pri Sv. Trojici, povišali so hišo mizarja Čeha in pozneje cvetličarno Letnar. Zgradili so gimnazijo in Knafličevo vilo, vilo proti Zapricam, porušili so staro Eto in zgradili Metalko, prenovili pa Koširjevo hišo, pozneje Mestno hranilnico in Idejo. Šutna svoje podobe ni spremenila; ostala je dolga ulica z lepo urejenimi pročelji.

Leta 1891 je stekla kamniška železnica, zgradili so železniško postajo, potniki pa so se lahko po nekaj korakih že okrepčali v gostilni Rode. Petičnejše goste sta sprejela hotel Krištof v poznejši Ideji in gostilna Gorenc, pozneje Pri Gorencu. Od postaje do pošte je vsak dan vozil poštni voz, ki sta ga po navadi vozila Jože Pavlič (1883–1958) in Janez Repanšek (1867–1959); zadnja vožnja je bila opravljena 12. maja 1957.

Od klanca med Glavnim trgom in Šutno do mitnice stoji še danes nespremenjeno strnjeno zaporedje hiš, ki se – razen pri farni cerkvi – tesno naslanjajo druga na drugo. Pravijo, da so se tu že ob koncu 10. stoletja naselili nemški kolonisti, in nekateri trdijo, da je bila ravno Šutna pridvor utrjene postojanke na Malem gradu, kjer je bil sedež neznanega fevdalca. Nemško zveneče ime Šutna (an der Schutt) najbrž kaže na nemške koloniste. Kamniško in mengeško prafaro je tu ločeval Šutenski potok.


Prav ta potoček, ki je izviral pod Šutenpohom in se pretoči med Kalvarijo in Zapriškim hribom ter nato skrit pod cesto preseka Šutno, je bil za naselje velikega pomena. Tu je bilo rojenih veliko zaslužnih mož s področja kulture, gospodarstva in politike ali pa so tu živeli in ustvarjali; vsi sicer niso bili rojeni ravno v Kamniku, vendar so tu živeli in delali v prid mestu. Z njimi je Kamnik pisal svojo pomembno zgodovino. Šutna je znana tudi iz nekaterih slovenskih filmov, denimo Idealist, Do konca in naprej.