RUDARSKA ZGODOVINA

Sitarjevcu so vrnili nekdanjo podobo

Objavljeno 11. julij 2018 17.05 | Posodobljeno 11. julij 2018 17.05 | Piše: Primož Hieng
Litijski rudnik se po pol stoletja prebuja iz pozabe, zdaj v turistične in izobraževalne namene.
Rudnik Sitarjevec so znova odprli decembra lani. FOTO: Občina Litija
V začetku decembra lani so znova odprli rudnik Sitarjevec v Litiji, tokrat za turistične namene. Po dobrih 50 letih se je prebudil iz pozabe in ponudil številne možnosti za razvoj doživljajskega turizma. Ljubitelji podzemlja lahko torej po predhodnem dogovoru na TIC Litija obiščejo enega najstarejših rudnikov na Slovenskem.

»Rudnik Sitarjevec je kljub tisočletni zgodovini ob opustitvi del v njem popolnoma prešel v pozabo,« je v uvodu knjige o njem zapisala Helena Hauptman iz Javnega zavoda za kulturo, mladino in šport: »Zakaj je bilo tako, lahko samo sklepamo, zagotovo pa sta svoje opravila težko delo in silikoza, zelo pogosta bolezen sitarjevških rudarjev. Kot da bi rudarji želeli čim prej pozabiti na vse tegobe svojega poklica, so zaminirali glavne vhode v rove, še prej pa so vanje zmetali opremo in orodje. Rudnik Sitarjevec je za javnost ponovno oživel leta 2000, ko so v Zavodu za izobraževanje in kulturo Litija pripravili tematsko razstavo o zgodovini rudnika ter se vključili v prizadevanja za revitalizacijo.«

image
Razmere za delo v litijskem rudniku so bile izjemno težke. FOTO: Občina Litija

 

Prestreljena pljuča


Hrib Sitarjevec (448 m) varuje Litijo pred južnimi vetrovi, hkrati pa ostro zasenčuje zlasti stari del kraja, v knjigi poroča njen avtor Ivan Godec: »Hrib je lepo poraščen z gozdom, ki je delno prizadet zaradi divjanja neviht. Te največkrat pridivjajo iz jugozahodne smeri. Severno pobočje je kar težko prehodno ter se strmo spušča v Podkraj. Na južni strani nad Podsitarjevcem in Zavrstnikom v smeri Šmartnega pri Litiji pa je položen ter prijeten za sprehode ali nabiranje gozdnih sadežev, zlasti borovnic in gob. Njegov navzven prijazen videz pa vendarle skriva prestreljena pljuča. Tak bo ostal do takrat, ko bo kdo zanj našel boljšo prihodnost. Ne ve se, ali bi lahko z rudarjenjem še koristil prihodnjim rodovom Litije in okolice ali ga bodo dostojno zaprli.«

Godec še piše, da je bil Sitarjevec zanimiv že v 4. stoletju pred našim štetjem: »Raziskovalci so našli dokaze, da je bilo to območje v tistem nam odmaknjenem času poseljeno. V letu 1994 so po načrtni arheološki topografiji odkrili poselitvene terase, na katerih so takratni prebivalci pripravili raven teren za postavitev svojih hiš. Ohranilo se je enajst teras, ki imajo jasne robove in se iztekajo v pobočja Sitarjevca. Raziskave je vodil ZRC Sazu iz Ljubljane. Po sondiranju in izkopavanjih so leta 1997 potrdili domneve o poselitvi Sitarjevca v železni dobi. Obstoječe hiše so v večini pogorele. V zemlji so ostale le drobne sledi, in sicer glinasti omet z odtisi protja ter ostanki keramičnega posodja, ki so ga uporabljali za pripravo jedi. Raziskave potrjujejo, da je bil rudnik železa zanimiv tudi zaradi svinčeve rude, ki je bila takrat zelo cenjena in uporabna za več namenov, med drugim za nakit.«

image
Območje rudnika je še danes bogato nahajališče mineralov. FOTO: Občina Litija


Rudarsko območje v okolici Litije in Šmartnega je v 16. stoletju postajalo vse bolj razpoznavno, Sitarjevec nad Zavrstnikom in Podsitarjevcem pa so poznali že v prejšnjih zgodovinskih obdobjih. Nagrobni spomenik iz šmarskega pokopališča je eden od primarnih virov, ki potrjuje pomembnost rudarstva na tem območju. Rudarski glavar E. Riedel je odkril nagrobni spomenik z napisom: »Pozdravljeno od Boga plemenito rudarstvo. Tu je pokopan mojster Cristof Brukerschmid. Bog mu bodi milostljiv. 1537.«

Godec pravi, da je pomemben tudi dokaz, ki ga hrani Arhiv dvorne komore na Dunaju iz leta 1542: »Gre za poročilo ljubljanskega meščana in trgovca Jurija Tanholzerja, ki je menil, da je bil rudokop Litija, kjer so pridobivali srebro in druge kovine, bogat tudi z železom, vendar pri njegovem iskanju niso bili uspešni. Dopis pri tem poročilu pojasnjuje, da so verjetno težko talili rdeči železovec, zato se je Tanholzer raje lotil kopanja svinčeve rude.«

Litija je bržkone najstarejše slovensko rudarsko mesto.

 

Rudnik med vojno


Litijski rudnik svinca in cinka ali Sitarjevec spada med naša večja rudna nahajališča, Litija pa je bržkone najstarejše slovensko rudarsko mesto. Pred prvo svetovno vojno je bil to največji rudnik svinca v habsburški monarhiji. Rudarjenje je na tem območju doživelo veliko vzponov in padcev, kar je bilo odvisno predvsem od povpraševanja in cene na trgu za posamezno rudo.

»O delovanju rudnika Sitarjevec med drugo svetovno vojno ni dovolj podatkov,« je zapisal Ivan Godec. »Popolnoma jasno je bilo, da so ga Nemci izkoriščali predvsem v vojaške namene. So pa hkrati raziskovali, kako bi bilo mogoče iz njega izkopati še več rude za svojo oborožitev. Rudnik je bil pomemben cilj za partizansko vojsko, njegovega pomena so se dobro zavedali tudi zavezniki. Domačini so se še spominjali takratnih letalskih napadov na rudnik, vendar niti bombardiranje Sitarjevca ni moglo rešiti vprašanja, kako ustaviti proizvodnjo slovenske rude za okupatorjeve namene. Bombe so sicer naredile škodo na površini hriba, vendar takšne akcije niso rodile pravih sadov. Rudnik je bilo treba uničiti s pomočjo dobro organiziranih partizanov.« Po miniranju 7. februarja 1944 je voda zalila rudniške jaške, tako da so bile uničene gonilne naprave, vodne črpalke in vzpenjače. Nemci rudnika Sitarjevec niso nikoli več uporabljali.
 

Negativni vplivi


Leta 1881 so za potrebe taljenja izkopane rude iz Sitarjevca na levem bregu reke Save zgradili topilnico svinčeve in živosrebrove rude. Rudo so prek reke Save v topilnico prevažali s tovorno žičnico, dolgo 364 m, kakor tudi z vozovi prek lesenega mostu. Tam so talili rudo iz številnih evropskih rudnikov ter celo iz Tunizije, Maroka in Alžirije. Topilnica je povzročala številne težave, saj je zaradi izpusta strupenih žveplenih plinov negativno vplivala na zdravje ljudi, živali in rastlinja. Zaradi številnih pritožb nad onesnaženjem je vodstvo topilnice leta 1913 zgradilo dodatne in višje dimnike, vendar to ni dosti pomagalo. V letu 1920 je sledil množični pomor čebel. Vzrok je bil v uvoženi, manj kakovostni rudi, ki je vsebovala več žvepla. Sledila je tako imenovana čebelarska pravda, ki je trajala več let, od 1921. do 1926. Posledica je bila ustavitev obrata, k temu je pripomogel tudi padec cene svinca na trgu. V topilnici so dokončno demontirali vse naprave leta 1930.

V rudniku so kopali predvsem svinčevo, cinkovo, bakrovo, živosrebrno, baritno in železovo rudo. Nizka vsebina kovine v rudi ni več omogočala rentabilnega odkopavanja, tehnična opremljenost jame je bila slaba, rudna telesa so bila majhna in razsejana v prostoru, zato so začeli obrate leta 1965 zapirati. Rudnik je uradno prenehal obstajati aprila 1966.
 

Težko rudarsko življenje


Delo v rudniku je bilo izjemno težko, in tega se je spominjala tudi Pavlina Slapničar, ki je bila zaposlena na separaciji v Sitarjevcu: »Z možem sem šla nekoč v rov. Nikoli ne bom pozabila, kako temačno je bilo in daleč sva hodila, da sva prišla do delovišča. Strmo sva se spuščala po švelarjih, železniških pragovih. Nazaj je bilo še težje. Noge so me bolele, čeprav sem bila mlada. Kako daleč so hodili rudarji na delovno mesto, potem pa trdo delali, preden so prišli nazaj na površje! Marsikdo je moral nato do doma opraviti še 15 km peš ali s kolesom. Težko je bilo življenje rudarjev.«

Z rudnikom Sitarjevec je kot prevoznik sodeloval Anton Hostnik: »V mojih mladih letih je bil oče med drugim pogodbenik za prevoz lesa pri Gozdnem gospodarstvu Litija. Iskal pa je tudi delo, kjer koli ga je bilo mogoče dobiti. Našel je delo prevoznika rude v rudniku Sitarjevec. To delo je prepustil meni, takrat 16-letnemu mladeniču. Iz rudnika na železniško postajo smo vozili rudo barit. Nakladati smo morali sami in v Litiji preložiti tovor na vagone. Najprej smo poizkušali z vožnjo naravnost v Litijo, a se je pokazalo, da je cesta do Litije prestrma za zavore kmečkih vozil. Ko smo peljali navzgor, smo si morali pomagati tako, da smo v posamezni voz vpregli po štiri konje. Ko smo se spuščali navzdol, smo zavore hladili z vodo, da ne bi bilo nesreče. Skupaj smo ugotovili, da bomo prevoze lažje opravili, če bomo vozili do Zavrstnika ter skozi Šmartno pri Litiji po položnejši cesti. Pot je bila seveda bistveno daljša, vendar lažja. Povedali so nam, da so del rude vozili v Mežico, večino pa v Koper in z ladjo v Ameriko.«

Rudnik Sitarjevec je redno iskal nove delavce, je Godcu povedal rudar Milan Šuštar: »Delal sem kot vozač. Ob nakladanju rude se je leta 1953 zasul prostor, kjer sva s sodelavcem Jožetom Ponebškom pospravljala rudniški prostor. On se je rešil, mene pa je zasulo do vratu. Zlomljeni sem imel obe nogi, poleg tega poškodovano hrbtenico in polomljena rebra. Na nosilih so me spravili v Litijo, od tam me je reševalno vozilo prepeljalo v Ljubljano. Na bolniški sem ostal eno leto in postal 45-odstotni invalid. Vrnil sem se na delo v rudnik …«

1996. so rudnik dokončno zaprli.


image
Prenovljeni vhod v rudnik FOTO: Občina Litija

 

Rudnik muzej


In kaj zdaj ponuja rudnik Sitarjevec? Obiskovalci si lahko ogledajo notranjost enega najstarejših polimineralnih rudnikov v Sloveniji. V njem so našli več kot 60 različnih mineralov. Najbolj znameniti so kristali cinabarita, cerusita in barita, ki so pomembni predmeti iz zakladnice geološke dediščine in s tem del premične kulturne dediščine. Območje rudnika še danes velja za izjemno bogato nahajališče mineralov ne samo v slovenskem, temveč tudi v evropskem merilu.

V opuščenih rovih so na ogled različne železovo-manganove kapniške strukture, ki so edinstvene in najlepše na širšem evropskem območju. To so stalaktiti, stalagmiti, kapniške zavese, kapniški špageti in podobno. Od obnove so na ogled tudi različni tipi rudarskih odkopov in podpornih konstrukcij, ki so jih v preteklosti uporabljali v rudarstvu.

Muzejski del rudnika Sitarjevec obsega plato pred izvoznim rovom, vhod v izvozni rov oziroma portal, izvozni rov do vpadnika, po vpadniku do glavnega rova in naprej do kapnikov in od Glavnega rova po krajšem vpadniku do Črne kuhinje, vse v skupni dolžini 632 m. Poleg turističnih ogledov načrtujejo v notranjosti še dodatne dejavnosti, kot so speleoterapija, izvajanje manjših kulturnih dogodkov in predstavitve inovativne kulinarične ponudbe.

Rudniku so zdaj vrnili nekdanjo podobo. Dr. Tea Kolar-Jurkovšek, znanstvena svetnica Geološkega zavoda Slovenije, je povedala, da Sitarjevec ni več samo spomin na minule čase: »Ohranjamo ga kot dragoceno naravno vrednoto državnega pomena in zanimivo tehnično dediščino. V prenovljeni obliki ima turistično-izobraževalni namen in je izziv za razvoj inovativnih raziskovalnih postopkov.«

Prvi srebrni pogled
​V spomin na prvo pridobljeno srebro v litijski topilnici so 6. novembra 1886 na Dunaju skovali spominske kovance, t. i. litijske srebrnike. Na prednji strani so topilnica svinca, vlak, cerkev sv. Nikolaja, Sitarjevec in takratna žičnica s Sitarjevca v topilnico. Na zadnji strani je naslov rudnika s simboličnim dopisom: Prvi srebrni pogled.
Deli s prijatelji