MEJA S HRVAŠKO (5)

Po meji Svetega rimskega cesarstva

Objavljeno 11. junij 2019 21.05 | Posodobljeno 11. junij 2019 21.05 | Piše: Vladimir Jerman

Prebivalci Slavonije so se še globoko v novi vek imenovali Slovenci, svoj jezik pa slovenski.

Z rdečo barvo je označena meja Svetega rimskega cesarstva, zemljevid je v Belokranjskem muzeju v Metliki. FOTOgrafiji: VLADIMIR JERMAN
Že bežen pogled na karto, ki prikazuje ozemlje Svetega rimskega cesarstva (pozneje so imenu dodali še nemške narodnosti) na območju Slovenije, nam pokaže, da njegova meja med Dravo in Prezidom še vedno obstaja, in sicer svojčas kot meja dežel Kranjske in Štajerske, zdaj pa kot meja Slovenije s Hrvaško. Ustanovil ga je frankovski kralj Karel Veliki, za rimskega okronan o božiču leta 800. To fevdalno naddržavno skupnost, ki jo je formalno odpravil Napoleon leta 1806, omenjamo zaradi tega, ker je v dobršnem delu zakoličila našo južno mejo. Prestajala je le manjša občasna ozemeljska premikanja gor ali dol od hrbtenične črte, kar se je poznalo tudi na narodnostni meji.

Narodna razmejitev med Slovenci in Hrvati se je oprla na jezikovno. A razlikovanje med slovenskim in hrvaškim jezikom je bilo precej manj jasno, kot je zdaj, še posebno zaradi sosednje kraljevine Slavonije.

Prebivalci Slavonije so se še globoko v novi vek imenovali Slovenci, svoj jezik pa slovenski.

Slavonski Slovenci

Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU je pred sedmimi leti založil študijo Borisa Golca Nedokončana kroatizacija delov vzhodne Slovenije med 16. in 19. stoletjem s pojasnjevalnim podnaslovom Po sledeh hrvaškega lingvonima in etnonima v Beli krajini, Kostelu, Prekmurju in Prlekiji. Avtor uvodoma zapiše: »V vseh nacionalnih zgodovinopisjih obstajajo prezrte teme, ki ostajajo neobdelane bodisi spričo skope dokumentiranosti bodisi zaradi 'politične korektnosti', kar v skrajnem primeru privede celo do tabuiziranja.«

Slovenci in Hrvati nismo izjema: »V hrvaški historiografiji ostajata potisnjena na rob samopoimenovanje Slovenci za prebivalce zgodovinske Slavonije s središčem v Zagrebu in ime njihovega jezika, ki se je še globoko v novi vek imenoval slovenski; vprašanje so doslej obravnavali predvsem kot knjižnojezikovno in ga prepuščali zgodovini hrvaškega jezika, še vedno pa pogrešamo temeljito raziskavo o kompleksnosti širšega pojava, ki vključuje tudi etnonim in samoidentifikacijo t. i. 'Slovencev'.«

Bela krajina je več stoletij mejila na (ogrsko) vojvodino Slavonijo, le njen manjši zahodni del pa na takratno Hrvaško, ki je segala do morja. Prebivalci Slavonije so se še globoko v novi vek imenovali Slovenci, svoj jezik pa slovenski. Za hrvaškega so ga začeli imenovati postopoma šele od srede 17. stoletja. Potrditev tega pozabljenega dejstva smo našli tudi v spletno dostopnih hrvaških virih.

image
Metlika je v belokranjski zgodovini odigrala pomembno vlogo.

Hrvaški vplivi

Pojav je deloval tudi v drugo smer kot »razširitev hrvaškega imena na obrobne slovenske pokrajine«, ki je bila »sestavni del širšega in dolgotrajnega procesa imenske kroatizacije srednjeveške Slavonije in njenega prebivalstva«, te »tektonske geopolitične spremembe« pa so sprožile ozemeljske osvojitve osmanskih Turkov na Balkanu in v Panoniji v 15. in 16. stoletju.

Naravne ovire Belo krajino prometno zapirajo proti Dolenjski, medtem ko je odprta na jug – kar je občutila še posebno v srednjem veku, a ni ohranjenih pisnih virov, so se je pa dotaknile »temeljite politične spremembe v neposrednem sosedstvu, do katerih je prišlo konec 11. stoletja: podreditev Slavonije Ogrskemu kraljestvu, ustanovitev zagrebške škofije in ogrska osvojitev Hrvaške do morja. Z izoblikovanjem močnega in sodobno fevdalno organiziranega Ogrskega kraljestva v 12. stoletju je Bela krajina nedvomno postala del Slavonije, ki je imela status vojvodine (dukata) (…).« Zatem je pripadla grofom Goriškim, po izumrtju Celjskih je dokončno prišla pod Habsburžane in z njimi h Kranjski. Primož Trubar je Belokranjce brez vsakega dvoma prištel k Slovencem in slovenskemu jeziku, čeprav je prav tedaj več plemiških rodbin z druge strani Kolpe vnašalo hrvaški pisni jezik, v pogovornega pa številni prebežniki pred Turki … Toda to ni bilo več tako pomembno, saj je s prehodom ogrskih in hrvaških dežel pod Habsburžane v letih 1526 in 1527 meja na Kolpi postala le še notranja meja. Takšna je ostala vse do italijanske okupacije 1941. leta ter po štirih letih postala spet notranja, meddržavna pa znova z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991.
Deli s prijatelji