REKA KRKA

Po dolenjski lepotici

Reka Krka ljubiteljem voda, ribičem in veslačem obljublja obilico zanimivih doživetij. Izlet s čolnom od Žužemberka do Soteske traja več ur.
Fotografija: Pod gradom Žužemberk se začne naša pot. FOTO: Janez Mihovec
Odpri galerijo
Pod gradom Žužemberk se začne naša pot. FOTO: Janez Mihovec

Krka je nekoliko nenavadna reka. Samotno teče po kraškem svetu Suhe krajine, daleč naokoli ni nobenega površinskega vodotoka. V propustnih kraških tleh je ostala v obliki površinskega toka le zato, ker si je vrezala v pokrajino zelo globoko strugo, skorajda že čisto pravi kanjon.

Pri Žužemberku je že velika in široka. Pod mogočnim gradom iz 13. stoletja, ki je bil še pred stoletjem v lasti mogočnih turjaških grofov, se spustimo v vodo in odplujemo. Naselja so na ravnini daleč nad reko, le tu in tam se sliši zamolkel zvok cestnega prometa, ki teče ob reki. Še pred stoletjem je bilo porečje Krke bistveno bolj obljudeno. V času pred parnimi in motorji z notranjim izgorevanjem je bila redek vir energije. Ob njej je bilo brez števila mlinov, saj je bila s svojim enakomernim tokom in zaradi lehnjakovih pragov za postavitev naprav idealna.

Nekatere mline so predelali v počitniške hiše, drugi so ruševine. FOTO: Janez Mihovec
Nekatere mline so predelali v počitniške hiše, drugi so ruševine. FOTO: Janez Mihovec

Mlinarji so ob reki postavili mlin, vodo preusmerili v rake na mlinsko kolo in mlin je lahko začel delovati. Danes ne obratuje niti eden. Nekateri so bili predelani v počitniške hiše, od drugih so ostale ruševine. Plovba po Krki je nekaj posebnega, pravzaprav gre za veslanje po rečnih jezerih. Le vsake toliko se je z mirnega rečnega toka treba prebiti prek rečnih slapov. Pri manjših je treba najti plovni prehod, pri večjih pa izstopiti, vreči čoln prek slapu, se znova vkrcati in odpluti naprej.

Ostanki železarne. FOTO: Janez Mihovec
Ostanki železarne. FOTO: Janez Mihovec

Na sredini poti proti Soteski pridemo v vasico Dvor. V 19. stoletju je bil tu največji slovenski industrijski obrat. Turjaški grofje so imeli v okolici veliko gozdov, vir oglja kot goriva, v gozdovih so bila tudi najdišča železove rude. V Dvoru je najprej zrasla železarna, nato še livarna. V najboljših letih sta zaposlovali kakih 1000 delavcev, leta 1896 pa so zaradi neizprosne konkurence evropskih jeklarn obrat zaprli. Prebivalci krške doline so izgubili osnovni vir preživljanja in se raztepli po svetu. Dolina srednjega toke Krke je še danes bistveno slabše poseljena, kot je bila pred dvema stoletjema.

Po nekaj urah veslanja po prelepi dolenjski lepotici prispemo do Soteske. Tu stoji še zadnji jez, ki danes služi hidroelektrarni. Izkrcamo se ob ruševinah nekdanjega gradu, ki ni preživel zadnje vojne. Čeprav so turisti preplavili Slovenijo, Krke še niso odkrili. Čisto po krivici.

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije