GOBE

Piščanec iz gozda

Objavljeno 10. julij 2019 21.45 | Posodobljeno 10. julij 2019 21.45 | Piše: Ana Ivanovič

Ena najbolj barvitih, žvepleno rumenih gob, ki se rada naseli precej visoko na drevju, je pogojno užitna; treba jo je termično obdelati, surova pa je lahko škodljiva.

Žvepleni lepoluknjičar rad raste visoko na drevesu. FOTOGRAFIJE: Ana Ivanovič
Na več vrstah sadnega drevja, pa tudi na drugih listavcih, se pojavlja ena najbolj barvitih, žvepleno rumenih gob, žvepleni lepoluknjičar Laetoporus sulphureus. Na drevesu ga opazimo že od daleč, zaradi barve in oblike, do njega pa je včasih malo težje priti, saj se rad naseli precej visoko. Včasih poraste celo drevo, od spodaj do daleč navzgor, in pogled nanj je enkraten.
image
Žvepleno rumena goba na drevesu je vidna od daleč.

Pridevek sulphureus se nanaša na žvepleno rumeno obarvanost plodnega telesa, gobe. V rod Laetiporus ga je leta 1920 uvrstil ameriški mikolog William Alphonso Murrill, medtem ko ga je leta 1789 prvi opisal francoski botanik Jean Baptiste Francois.

Klobuk, če mu sploh lahko tako rečemo, je od 10 do 30 in tudi več cm širok in do 12 cm debel. Je zelo mesnat, barva pa se razlikuje od jajčno do žvepleno rumene pa vse do bledo rumene in z živo rumenimi robovi, ki ji dajejo poseben čar. Klobuki so zraščeni drug nad drugim, imajo zaobljene in precej valovite robove.
image
Včasih zraste po celem deblu, od spodaj navzgor.

Trosovnica je luknjičasta, cevke so rumene do skoraj bele in dolge, luknjice pa okrogle, rumene in precej drobne.
Beta tako rekoč nima, trosnjaki so združeni, spodaj zoženi in so do polovice širine prirasli na les oziroma drevo.

Meso je bele do rumenkaste barve, mlado je sočno in mehko, v starosti pa postane trdo in lomljivo. Ima vonj po gobi, okus pa je grenek in kiselkast.
Goba je saprofit in se hrani z mrtvim in umirajočim lesom pa tudi z živim lesom, saj jih najdemo na še živih drevesih. Raste od poletja do jeseni na listnatem drevju, še posebno pogosto na sadnem.
image
Spodnji del je luknjičast in lepo rumene barve.

Goba je pogojno užitna, treba jo je termično obdelati, surova lahko povzroči želodčne težave oziroma je lahko škodljiva. Kuhana ima izvrsten okus, po piščancu, zato jo v tujini in tudi že pri nas radi pripravljajo. Najprej jo je treba od pol do ene ure (odvisno od starosti gobe) kuhati v zelo slani vodi. Nato se jo odcedi, povalja v moki, jajcih in drobtinah in se jo ocvre.
Nekaterim ta goba po zaužitju povzroča slabost, zato raje pazljivo z njo.


Če boste komu dali pokusiti to ocvrto gobo, vam zagotavljam, da ne bo ugotovil, da je to goba, sploh pa ne, katere vrste. Jaz sem to že preizkusila in nihče ni vedel, kaj je pojedel. Vendar pa nekaterim goba po zaužitju povzroča slabost, zato raje pazljivo s to vrsto, če imate težave še s katero drugo vrsto. Marsikdo je začel nabirati lepoluknjičarje, vendar so uporabne le mlade in še mehke gobe. Gobo, nekuhano, je mogoče tudi shranjevati v zamrzovalnik in ohrani večino okusa, kar ne velja za vse gobe. Staro si lahko posušite in imate za dekoracijo.
Meso je bele do rumenkaste barve, mlado je sočno in mehko, v starosti pa postane trdo in lomljivo.


Zamenjava skoraj ni mogoča, vendar ji je morda malo podobna neužitna severnjaška poroznica (Climacocystis borealis), ki je belkaste ali okrasto rumene žametaste površine, raste pa pretežno na živem ali odmrlem lesu iglavcev, zlasti v višjih legah, nikoli pa na listavcih.
Poskusite to žvepleno rumeno čudo narave in sporočite, kako vam je vešč. Pa dobro bero vam želim! 
Deli s prijatelji