SOLATA
Peteršilja ne mara, družba mete ji prija
Zimsko solato sejemo pozno poleti in jeseni, v hladni zimi jo prekrijemo s kopreno; znova bo pognala konec februarja, aprila pa že razvije glave.
Odpri galerijo
Prijetna osvežitev po dolgi zimi FOTOGRAFIJI: Guliver/Getty Images
Konec avgusta in vse do konca septembra, če bo vreme naklonjeno, pa še oktobra, na prazne grede sejemo zimsko solato. Ime je morda malce neposrečeno, saj te solate ne bomo jedli pozimi, temveč naslednjo pomlad. Nekateri jo sejejo poprek, bolj običajno pa je v vrstah, saj jo je tako lažje obdelovati. Med vrstami naj bo 30 centimetrov razmaka, v vrstah manj, saj bomo pozneje posevek redčili. Zimsko solato lahko vzgajamo tudi iz sadik, presajamo lahko tako jeseni kot spomladi.
Pregosto posajena solata je bolj izpostavljena boleznim, ki se tako lažje širijo, predvsem je na udaru plesni. Med škodljivci omenimo uši, ki bodo napadle zlasti, kadar je zemlja preveč pognojena, ter seveda polže, ki obožujejo solatne liste. Pod zemljo pa se lahko pojavi voluhar, ki mu teknejo korenine.
Med sortami ločimo mehkolistne in krhkolistne solate, da bomo imeli spomladi kar se da pisan izdelek, jih izberimo čim več. Najpogostejše krhkolistne sorte so posavka, vegorka in pariška, mehkolistne pa nansen in zimska rjavka, ki ima na temno zelenih listih rjave pege. Grede, kamor bomo sejali, ne gnojimo s hlevskim gnojem, temveč s kompostom ali kupljenim organskim gnojilom.
Solata je precej nezahtevna in, malce za šalo, družabna, saj se dobro razume s tako rekoč vsemi vrtninami razen s peteršiljem. Posebno dobro pa bo uspevala, kadar ji za sosede namenimo čebulo, špinačo, korenje, blitvo in zelje, cvetačo ter ohrovt. Rada je tudi v družbi mete.
Do zime bo pognala nekaj listov in razvila rozete, potem pa se bo odpravila na zimsko spanje. Ne bo narobe, če posevek zaščitimo pred mrazom, najbolje ga je pokriti z vrtnarsko kopreno, lahko pa naredimo tudi tunele. Že zelo zgodaj spomladi, običajno konec februarja, se bo prebudila in začela poganjati. Praviloma začne razvijati glave aprila in maja, in če je posejana pregosto, je takrat skrajni čas za redčenje. Po potrebi zemljo okoli glav previdno prerahljamo.
Pri zimski solati moramo biti zelo pozorni in jo pobirati sproti, saj zelo rada uide v cvet. Da ne bo vsa dozorela sočasno, si pomagamo s trikom s kopreno. Pokrijemo le tisti del, za katerega želimo, da hitro zraste, pridelek, ki naj čaka, pustimo odkrit, hladno spomladansko vreme bo upočasnilo rast.
Zimsko solato bomo pobirali prihodnjo pomlad.
Med sortami ločimo mehkolistne in krhkolistne solate, da bomo imeli spomladi kar se da pisan izdelek, jih izberimo čim več. Najpogostejše krhkolistne sorte so posavka, vegorka in pariška, mehkolistne pa nansen in zimska rjavka, ki ima na temno zelenih listih rjave pege. Grede, kamor bomo sejali, ne gnojimo s hlevskim gnojem, temveč s kompostom ali kupljenim organskim gnojilom.
Solata je precej nezahtevna in, malce za šalo, družabna, saj se dobro razume s tako rekoč vsemi vrtninami razen s peteršiljem. Posebno dobro pa bo uspevala, kadar ji za sosede namenimo čebulo, špinačo, korenje, blitvo in zelje, cvetačo ter ohrovt. Rada je tudi v družbi mete.
Izraz zimska solata označuje več sort krhko- in mehkolistnih solat.
Do zime bo pognala nekaj listov in razvila rozete, potem pa se bo odpravila na zimsko spanje. Ne bo narobe, če posevek zaščitimo pred mrazom, najbolje ga je pokriti z vrtnarsko kopreno, lahko pa naredimo tudi tunele. Že zelo zgodaj spomladi, običajno konec februarja, se bo prebudila in začela poganjati. Praviloma začne razvijati glave aprila in maja, in če je posejana pregosto, je takrat skrajni čas za redčenje. Po potrebi zemljo okoli glav previdno prerahljamo.
Pri zimski solati moramo biti zelo pozorni in jo pobirati sproti, saj zelo rada uide v cvet. Da ne bo vsa dozorela sočasno, si pomagamo s trikom s kopreno. Pokrijemo le tisti del, za katerega želimo, da hitro zraste, pridelek, ki naj čaka, pustimo odkrit, hladno spomladansko vreme bo upočasnilo rast.
