SLANE NOVICE
Otrok ne učimo plavati s tunkanjem!
Počitnice na morju so idealna priložnost za privajanje otroka na vodo, a učimo ga le tisto, kar sami znamo in nam je prijetno
Odpri galerijo
Otroka ne silimo v vodo, če se želi samo igrati v mivki.
LJUBLJANA – Starši bi svojim malčkom oz. predšolskim otrokom najraje podarili vse in ga tudi naučili vsega, čim hitreje in čim več. Počitnice na morju so idealna priložnost, da otroka navadimo na vodo, da z nami v napihljivem obroču ali z rokavčki zaplava nekaj metrov od obale v globljo, temnejšo vodo, ki še marsikomu med odraslimi vzbuja strah. Pogosto namreč slišimo: »Ne grem dlje v vodo, kjer ne čutim oz. ne vidim dna.«
Gre za osnovni varovalni mehanizem pred neznanim, njegov vzrok pa neredko najdemo v otroštvu: »Ko sem bila mala, smo se kopali v jezeru in mi je zmanjkalo tal in sem se hudo prestrašila,« mi je povedala starejša gospa, ki je v Fiesi plavala le tik ob obali. Otroška radovednost resda ne pozna meja, zato lahko otroka do recimo petega leta starosti zlahka prepričamo o nasprotnem ali ga v primeru joka hitro potolažimo. Toda že v primeru navidez nedolžne nezgode si bo otrok zapomnil, kako je pri kopanju spil vodo. Voda je izjemen medij, ki na nas v vseh pogledih vpliva blagodejno, hkrati pa to ni naš življenjski prostor, zato se moramo plavati naučiti.
Da smo bili nekoč bolj vodni kot danes, dokazuje dejstvo, da zanjo otroci do šestega meseca starosti »plavati«. Če ga potopimo v morje, bo praviloma z zaprtimi usti in na široko odprtimi očmi sam priplaval na površje. Nato ta refleks izgubimo, zato se moramo naučiti plavati, pri tem pa gre to otrokom v vsakem primeru bolje od rok.
Kaj početi v vodi z otrokom? Prvo in ključno pravilo je, da ga ne silimo plavati, ampak se z njim v varnem območju igramo. Še danes obstajata dve teoriji: del strokovnjakov zagovarja, naj imajo pri igri v vodi čim več igrač, drugi pravijo, da so te lahko moteče in da je bolje razvijati igro v vodi z golimi rokami.
Obstajajo argumenti za in proti, a dejstvo je, da smo pri obeh metodah privajanja otroka na vodo edino merilo pravzaprav mi sami, se pravi starši. Največja napaka je, da ga privajamo na vodo oz. učimo plavati tako, kot smo prebrali v knjigah, velja pač rek, da papir vse prenese, realnost pa je drugačna.
Če raje hodimo v hribe in nismo vodni tipi, smo z otrokom v vodi toliko in počnemo stvari, ki tudi nam še ustrezajo oz. se pri njih počutimo prijetno. Če nam denimo potapljanje z masko ni blizu in na morju raje kolesarimo, ga tega ne bomo učili.
In niti slučajno ga ne bomo poskusili tunkati v zgoraj opisanem smislu, češ, saj smo prebrali oz. slišali, da otroci do šestega meseca plavajo. Nekateri bodo ob tem pripomnili, da so lahko tudi slabi igralci dobri trenerji. To drži, vendar starši nismo plavalni trenerji, ampak zlasti starši z močno omejenim znanjem.
Zato še enkrat, otroka navajamo na vodo, ga učimo plavati strogo v okviru, ko je tudi nam prijetno in stvar obvladujemo. In niti milimetra več! Če nismo vodni tipi, če ne maramo morja, učenje plavanja prepustimo učiteljem, mi pa sodelujemo.
Že v primeru navidez nedolžne nezgode si bo otrok zapomnil, kako je pri kopanju spil vodo.
Gre za osnovni varovalni mehanizem pred neznanim, njegov vzrok pa neredko najdemo v otroštvu: »Ko sem bila mala, smo se kopali v jezeru in mi je zmanjkalo tal in sem se hudo prestrašila,« mi je povedala starejša gospa, ki je v Fiesi plavala le tik ob obali. Otroška radovednost resda ne pozna meja, zato lahko otroka do recimo petega leta starosti zlahka prepričamo o nasprotnem ali ga v primeru joka hitro potolažimo. Toda že v primeru navidez nedolžne nezgode si bo otrok zapomnil, kako je pri kopanju spil vodo. Voda je izjemen medij, ki na nas v vseh pogledih vpliva blagodejno, hkrati pa to ni naš življenjski prostor, zato se moramo plavati naučiti.
Otroke skozi nedolžne igre navajamo na vodo. FOTO: Getty Images/istockphoto
Da smo bili nekoč bolj vodni kot danes, dokazuje dejstvo, da zanjo otroci do šestega meseca starosti »plavati«. Če ga potopimo v morje, bo praviloma z zaprtimi usti in na široko odprtimi očmi sam priplaval na površje. Nato ta refleks izgubimo, zato se moramo naučiti plavati, pri tem pa gre to otrokom v vsakem primeru bolje od rok.
Kaj početi v vodi z otrokom? Prvo in ključno pravilo je, da ga ne silimo plavati, ampak se z njim v varnem območju igramo. Še danes obstajata dve teoriji: del strokovnjakov zagovarja, naj imajo pri igri v vodi čim več igrač, drugi pravijo, da so te lahko moteče in da je bolje razvijati igro v vodi z golimi rokami.
Obstajajo argumenti za in proti, a dejstvo je, da smo pri obeh metodah privajanja otroka na vodo edino merilo pravzaprav mi sami, se pravi starši. Največja napaka je, da ga privajamo na vodo oz. učimo plavati tako, kot smo prebrali v knjigah, velja pač rek, da papir vse prenese, realnost pa je drugačna.
Če raje hodimo v hribe in nismo vodni tipi, smo z otrokom v vodi toliko in počnemo stvari, ki tudi nam še ustrezajo oz. se pri njih počutimo prijetno. Če nam denimo potapljanje z masko ni blizu in na morju raje kolesarimo, ga tega ne bomo učili.
Malčki resda znajo plavati od rojstva in nekje po pol leta ta občutek izgubijo. A jih ne tunkamo, če sami nismo v vodi res doma. FOTO: Getty Images/istockphoto
In niti slučajno ga ne bomo poskusili tunkati v zgoraj opisanem smislu, češ, saj smo prebrali oz. slišali, da otroci do šestega meseca plavajo. Nekateri bodo ob tem pripomnili, da so lahko tudi slabi igralci dobri trenerji. To drži, vendar starši nismo plavalni trenerji, ampak zlasti starši z močno omejenim znanjem.
Zato še enkrat, otroka navajamo na vodo, ga učimo plavati strogo v okviru, ko je tudi nam prijetno in stvar obvladujemo. In niti milimetra več! Če nismo vodni tipi, če ne maramo morja, učenje plavanja prepustimo učiteljem, mi pa sodelujemo.
