BELJENJE
Od mačka ne sme kapljati
Beljenje stanovanja je poletno delo, ki ga lahko z malo potrpljenja opravljajo vsi člani družine; nujno zaščitimo zaključne letve parketa.
Odpri galerijo
Ko mačka pomočimo v barvo, ga dobro povaljamo po mrežici.
Strošek beljenja 70 kvadratnih metrov velikega stanovanja predstavlja lepe desetdnevne počitnice. Zato ne preseneča, da se dela marsikdo loti sam. Za dvo- ali trisobno stanovanje bomo potrebovali od tri do štiri dni. Le pripraviti se moramo dobro.
Stara pleskarska izmera kvadratov je preprosta. Kvadraturo prostora (ob predpostavki, da je strop visok 2,5 metra) pomnožimo s 3,5 in dobimo približno površino, ki jo bomo morali prebeliti.
Preden se lotimo dela, si vzemimo dan za pripravo. Če pri zaščiti pohištva in parketa nismo natančni, ob koncu beljenja preklinjamo, ker nam ostane še dolgo čiščenje. Običajno na kolenih, saj ko se belež na parketu posuši, ga moramo zdrgniti.
Nakupimo nekaj paketov zaščitne folije, v bližnji trgovini nam bodo radi odstopili odvečne kartonaste škatle. Najprej zložimo vse s polic in miz v škatle, nato pohištvo zrinemo na sredo sobe in ga prekrijemo s folijo, ki jo ob robovih oziroma pri nogah zavežemo ali zalepimo. S pleskarskim zaščitnim trakom natančno prelepimo vse zaključne letve parketa.
Če tega ne bomo storili, bomo pozneje obžalovali. Tla prekrijemo s kartonom, ki ga prilepimo na tla, da nam ne polzi pod nogami. Barvo pripravljamo v enem kotu, ki ga posebej zavarujemo. Pazimo, da je ne raznašamo naokoli s čevlji.
Za lepo pobeljen prostor je ključna podlaga. Pravzaprav je beljenje stanovanja ob poplavi dobro prekrivnih barv najmanjši problem: najprej moramo pripraviti steno. Če gre za staro gradnjo, kjer omet poka in odpada, moramo najprej popokan omet odstraniti in očistiti steno ter ometati nastale luknje in utore z grobim ometom.
V trgovini kupimo že izdelan pripravek, grobi omet v 25-kilogramski vreči. Zmešamo z vodo po navodilih, da nastane voljna, malce pacava zmes, ki jo z zidarsko žlico vržemo na steno, če to ne gre, lahko uporabimo tudi gladilko. Za manjše luknje lahko uporabimo vsakršno lepilo za ploščice.
Ko smo tako zapolnili luknje, steno prevlečemo z grobim kitom in jo izravnamo, kar ni tako preprosto, saj moramo imeti za to nekaj izkušenj in predvsem občutka. Če bomo zadovoljni z neravno steno, potem se lotimo dela sami. Dobro je, da pokličemo mojstra pleskarja, in mu plačamo dve, tri učne ure, pa bo šlo. Naslednji nanos je fini kit, ki ga smemo nanašati le do dva, največ tri milimetre. Če ga damo na steno več, nam bo spolzel, zato fina masa ni primerna za krpanje lukenj in jamic.
Preden začnemo z grobim kitom, steno zbrusimo in namažemo z emulzijo. Pleskarji temu pravijo, da stena prime, da se prah na njej sprime in imamo utrjeno steno. Ob koncu kitanja stene prebrusimo s finim brusnim papirjem granulacije 80 ali 100. Opisano delo je bolj zahtevno, zato ne bo nič narobe, če ga prepustimo profesionalcem.
Ko sami belimo stanovanje, običajno sanjamo, kako bi bilo lepo imeti modro steno, ki nas bo spominjala na morje. Precej dela bo z idejami otrok, ki bodo na steni želeli imeti morskega psa, želvo, medveda ali pelikana. Če nismo preveč občutljivi, jim pustimo, naj slikajo. A posledice so pogosto nepredvidljive, barva bo zagotovo povsod.
Jupol je verjetno najbolj običajna zidna barva, ki jo tudi najbolj poznamo, čeprav obstajajo še druge, cenejše in dražje. Boljša je tista, ki bolje prekriva. A omenjeni je čisto v redu. Kupimo večjo embalažo, cenejša bo. Kupimo še prazno vedro, v katerem bomo zmešali barvo, odcejalno mrežico, manjši in večji valjček, ki mu rečemo kar maček, in recimo tri čopiče: eden naj bo za dlan širok, drugi malo ožji, tretji pa za dva do tri prste širok na dolgem lesenem držalu, da bomo z njim dosegli kotičke pod stropom ali za radiatorjem.
Pripravljeno barvo prelijemo v manjšo posodo in najprej s čopičem prebarvamo vogale, kote in kotičke. Nato se sten lotimo z mačkom, ki ga nasadimo na primerno, recimo meter dolgo držalo. Ko mačka prvič pomočimo v dobro zmešano barvo, ga dobro povaljamo na mrežici. Od v barvo namočenega mačka ne sme kapljati! Nato ga prislonimo na steno in začnemo valjati.
To počnemo tako, da navzgor prebarvamo za eno širino mačka in navzdol za naslednjo širino, pri čemer moramo paziti, da pasove povezujemo. Ko zmanjkuje barve, to čutimo pod rokami, zato lahko gremo nazaj in malce popravimo, če smo prej kaj zapacali.
S čopičem najprej prebarvamo kote in vogale.
Stara pleskarska izmera kvadratov je preprosta. Kvadraturo prostora (ob predpostavki, da je strop visok 2,5 metra) pomnožimo s 3,5 in dobimo približno površino, ki jo bomo morali prebeliti.
Zalepimo robove in pokrijemo pohištvo
Preden se lotimo dela, si vzemimo dan za pripravo. Če pri zaščiti pohištva in parketa nismo natančni, ob koncu beljenja preklinjamo, ker nam ostane še dolgo čiščenje. Običajno na kolenih, saj ko se belež na parketu posuši, ga moramo zdrgniti.
Če se na beljenje ne bomo dobro pripravili, bomo hitro obupali v neredu. FOTOGRAFIJE: Guliver/Getty Images
Nakupimo nekaj paketov zaščitne folije, v bližnji trgovini nam bodo radi odstopili odvečne kartonaste škatle. Najprej zložimo vse s polic in miz v škatle, nato pohištvo zrinemo na sredo sobe in ga prekrijemo s folijo, ki jo ob robovih oziroma pri nogah zavežemo ali zalepimo. S pleskarskim zaščitnim trakom natančno prelepimo vse zaključne letve parketa.
Če tega ne bomo storili, bomo pozneje obžalovali. Tla prekrijemo s kartonom, ki ga prilepimo na tla, da nam ne polzi pod nogami. Barvo pripravljamo v enem kotu, ki ga posebej zavarujemo. Pazimo, da je ne raznašamo naokoli s čevlji.
Kitenje in brušenje
Za lepo pobeljen prostor je ključna podlaga. Pravzaprav je beljenje stanovanja ob poplavi dobro prekrivnih barv najmanjši problem: najprej moramo pripraviti steno. Če gre za staro gradnjo, kjer omet poka in odpada, moramo najprej popokan omet odstraniti in očistiti steno ter ometati nastale luknje in utore z grobim ometom.
V trgovini kupimo že izdelan pripravek, grobi omet v 25-kilogramski vreči. Zmešamo z vodo po navodilih, da nastane voljna, malce pacava zmes, ki jo z zidarsko žlico vržemo na steno, če to ne gre, lahko uporabimo tudi gladilko. Za manjše luknje lahko uporabimo vsakršno lepilo za ploščice.
Tla zaščitimo s kartonom ali filcem, lestev »obujemo« v mehke nogavice, da ne poškodujemo parketa.
Ko smo tako zapolnili luknje, steno prevlečemo z grobim kitom in jo izravnamo, kar ni tako preprosto, saj moramo imeti za to nekaj izkušenj in predvsem občutka. Če bomo zadovoljni z neravno steno, potem se lotimo dela sami. Dobro je, da pokličemo mojstra pleskarja, in mu plačamo dve, tri učne ure, pa bo šlo. Naslednji nanos je fini kit, ki ga smemo nanašati le do dva, največ tri milimetre. Če ga damo na steno več, nam bo spolzel, zato fina masa ni primerna za krpanje lukenj in jamic.
Preden začnemo z grobim kitom, steno zbrusimo in namažemo z emulzijo. Pleskarji temu pravijo, da stena prime, da se prah na njej sprime in imamo utrjeno steno. Ob koncu kitanja stene prebrusimo s finim brusnim papirjem granulacije 80 ali 100. Opisano delo je bolj zahtevno, zato ne bo nič narobe, če ga prepustimo profesionalcem.
Mački in čopiči
Ko sami belimo stanovanje, običajno sanjamo, kako bi bilo lepo imeti modro steno, ki nas bo spominjala na morje. Precej dela bo z idejami otrok, ki bodo na steni želeli imeti morskega psa, želvo, medveda ali pelikana. Če nismo preveč občutljivi, jim pustimo, naj slikajo. A posledice so pogosto nepredvidljive, barva bo zagotovo povsod.
Če omet poka in odpada, ga moramo najprej odstraniti, steno očistiti ter ometati nastale luknje.
Jupol je verjetno najbolj običajna zidna barva, ki jo tudi najbolj poznamo, čeprav obstajajo še druge, cenejše in dražje. Boljša je tista, ki bolje prekriva. A omenjeni je čisto v redu. Kupimo večjo embalažo, cenejša bo. Kupimo še prazno vedro, v katerem bomo zmešali barvo, odcejalno mrežico, manjši in večji valjček, ki mu rečemo kar maček, in recimo tri čopiče: eden naj bo za dlan širok, drugi malo ožji, tretji pa za dva do tri prste širok na dolgem lesenem držalu, da bomo z njim dosegli kotičke pod stropom ali za radiatorjem.
Pripravljeno barvo prelijemo v manjšo posodo in najprej s čopičem prebarvamo vogale, kote in kotičke. Nato se sten lotimo z mačkom, ki ga nasadimo na primerno, recimo meter dolgo držalo. Ko mačka prvič pomočimo v dobro zmešano barvo, ga dobro povaljamo na mrežici. Od v barvo namočenega mačka ne sme kapljati! Nato ga prislonimo na steno in začnemo valjati.
Za prvič je najbolje, da se odločimo za belo barvo, saj lahko svoje napake popravljamo v neskončnost.
To počnemo tako, da navzgor prebarvamo za eno širino mačka in navzdol za naslednjo širino, pri čemer moramo paziti, da pasove povezujemo. Ko zmanjkuje barve, to čutimo pod rokami, zato lahko gremo nazaj in malce popravimo, če smo prej kaj zapacali.
