Nepravično, a resnično s snegom

Ste imeli kdaj občutek, da se zima letos dela norca iz nas? Priznam, jaz sem ga imel večkrat. A sem se tolažil, češ saj niti drugod po Alpah ni kaj dosti bolje. Kar pa v bistvu ni bilo res. Le slabo uro vožnje od karavanškega predora sem na Katschbergu naletel na pravo zimsko idilo. Malo nepravično, a resnično.

Sneg je za Avstrijce belo zlato, in temu primerno se tudi vedejo do njega. Spoštljivo. Na Katschbergu ali Kačjaku, kot smo ta 1600 metrov visoki prelaz med Koroško in Salzburško včasih imenovali mi, so nanj še posebno ponosni. A tudi prepričani o sebi in o njem, saj zagotavljajo, da ga tam od začetka decembra do konca marca nikoli ne zmanjka.
Položaj smučišč je tukaj res posrečen; proge se na eni strani prelaza spuščajo z vrha Tschanecka (2030 m) in na drugi z gore Aineck (2220 m), z zadnje se da po širokih avenijah prismučati vse do vasice St. Margarethen, ki leži v drugi dolini.

Vsega skupaj je 70 kilometrov skrbno urejenih prog za vse okuse. Nekaj jih je precej strmih, a dovolj preglednih in širokih, da zagotavljajo vrhunski užitek tudi za najzahtevnejše smučarje. A tudi za tiste, ki so manj vešči vijuganja po belih strminah, je dobro poskrbljeno, saj je na vrhu žičnic vedno na voljo izbira za črno, bolj zahtevno pustolovščino, ali pa za tako imenovano družinsko, rdečo progo.

Veliko pozornost namenjajo najmlajšim smučarjem, kar velja tudi za športni hotel Falkensteiner Club Funimation Katschberg, ki svojo strategijo gradi na družinskem turizmu pozimi in poleti. V ospredju je obilo otroške zabave in animacije, živžav je še posebno glasen v igralnicah. Otroci so na vsakem koraku, celo v savno imajo ob določenih dnevih vstop, najraje pa se v družbi staršev namakajo v bazenu, ki je deloma notranji, deloma zunanji.


A niti precej starejši smučarji se nimajo v Katschiju, kot mu ljubkovalno pravijo tukaj, nad čim pritoževati. Povsod po kočah, naj bo zgoraj na smučiščih ali spodaj na prelazu, vlada prav prešerno razpoloženje. Ponudba je za avstrijske razmere standardno dobra, a tudi z nekaterimi presežki. Priznam, da bolj ostrega in okusnega lovskega čaja še nisem pil. In tudi nasmeh deklet, ki so v primerno spodbudno prirejenih narodnih nošah stregle ta vražji napitek, je bil le redko kje tako iskriv. Pa naj ti potlej ne jemlje sape, ko takole nazdraviš veselju nad življenjem v planinskem raju.