MOJSTROVINE Z VRHNIKE

Kar 24.000 luknjic v enem samem jajcu

Objavljeno 03. maj 2019 12.11 | Posodobljeno 03. maj 2019 12.12 | Piše: Primož Hieng

Spomin na enkratne pirhe Franca Groma še vedno živi, čeprav je njihov avtor že vrsto let mrtev.

Sloviti rojak Ivan Cankar je seveda tudi upodobljen na vrhniškem pirhu.
Kaj je skupnega Billu Clintonu, Angeli Merkel in Vladimirju Putinu? Tako so se pred štirimi leti spraševale učenke takratnega 9. a razreda Osnovne šole Antona Martina Slomška z Vrhnike Marija Klun, Sara Bradeško in Sandra Petrović v turistični raziskovalni nalogi. Odgovor je bil preprost: vsi imajo v lasti kokošje jajce, ki prihaja z Vrhnike in je delo Franca Groma. Seveda pa ne gre za običajno jajce.

»Vsi imajo pri sebi doma unikaten pirh, delo vrhniškega umetnika Franca Groma. Mnogi, ki so Gromovo z več kot 20.000 luknjicami posejano jajce že videli, mogoče niso vedeli, da predstavlja velik in pomemben del vrhniške kulture. Tudi same smo jih v preteklosti že videvale na več javnih krajih, a njihovega avtorja nismo poznale. Še bolj presenečene smo bile, ko smo ugotovile, da je naš someščan edini in prvi zemljan, ki se je kdaj ukvarjal s čim takim. Po svetu ima nekaj posnemovalcev, a je njihovo znanje daleč bolj površno kot znanje izkušenega vrhniškega mojstra. Pirhi so lastna zamisel Franca Groma,« so med drugim zapisale učenke.

Ko pride čas za konjičke

Franc Grom je umrl leta 2015, njegovo življenje pa se je začelo 23. novembra 1940. Prvi pogled v svet je bila Stara Vrhnika, njegova rodna in domača vas. Spomine na zgodnje otroštvo predvsem zaznamujejo športni dogodki. »Moj ded je bil tisti, ki je nas, vaško otročad, zbral vsako nedeljo in priredil razna športna tekmovanja,« se je spominjal Franc. Igrali so hokej z žogo, tekmovali so v teku, suvali so kroglo v dolino, tudi nogomet je bil priljubljena igra med otroki, toliko manj pa med bližnjimi kmeti, ker so vsi travniki postajali sumljivo pomendrani. Veliko veselja so Francu prinesli gorski pohodi s stricem. »Res sva uživala. Hodila sva počasi, od koče do koče, veliko sva videla, in prehodila Karavanke v treh tednih.« Brezskrbnih dni, polnih igre, je bilo tudi za mladega Franca konec. Nastopila so leta guljenja šolskih klopi. Šola je bila nekoliko drugače organizirana; štiri leta osnovne šole, nato pa še štiri leta nižje gimnazije, šele nato je lahko padla odločitev za poklic. Franc bi zlagal kemijske formule, se igral z vodiki, fosforji, magneziji in drugimi molekulami, starši pa so želeli, da bi postal strojnik. To se je tudi zgodilo.


Štiri leta srednje strojne šole v Ljubljani so prinesla kar nekaj sprememb. Predvsem selitev od doma za dve leti, saj prometne povezave med Vrhniko in Ljubljano vsekakor niso bile tako ugodne, kot so za zdajšnje študente. Franc je tudi kot zadnja generacija, pred ukinitvijo mature za kar dolga leta, opravljal maturitetni izpit. Sledila je zaposlitev v Iskri in s tem življenje, ki v tistem času ni dopuščalo svobodnjaških in umetniških navdihov. Konjički v tem času so bili delo samo. Služba, gradnja hiše in družinsko življenje so bila glavna vodila tedanjega časa. Ko pa se je življenje Franca Groma začelo premikati proti upokojitvi, se je začelo drugo obdobje, ki ga zaznamujejo sprva skromni začetki, nato pa trdo in temeljito delo, da je lahko zaščitil vrhniški pirh. Prvo priznanje na tem področju mu je dal etnolog dr. Janez Bogataj, s katerim sta pozneje sodelovala.

Zmagoviti pirh

»Imam profesionalno poškodbo, in sicer rad predalčkam stvari,« je pripovedoval Grom. Zaradi poklica je imel rad urejene, simetrične, pač popredalčkane stvari. Od stvari in ljudi, ki so mu križali življenjsko pot, se je naučil pomembne resnice: »Stvari ali ljudje so takšni, kakršni so. Lahko se pretegneš, da bi jih spremenil, lahko pa jih poskušaš sprejeti in iz njih potegniti najboljše. Lahko uživaš ali se jeziš. Jaz raje uživam.«


Franc je svojo družino začel ustvarjati, ko se je leta 1964 poročil z ženo Matejo. Leto pozneje se mu je rodil edinec Zoran. Družina Grom pa je skozi dolga leta gojila družinsko tradicijo počitnikovanja. Po srečnem naključju so odkrili otok Pag, kjer so leto za letom, dolgih trideset let, preživljali poletne počitnice. Pa ne v kakšnem hotelu. Taborili so na divji plaži in se imeli fantastično. Družinska tradicija je bil tudi tek na smučeh, ki je bil v Sloveniji zelo priljubljen šport. Številne slovenske družine so se udeleževale tekmovanj v teku na smučeh in Gromovi niso bili izjema.

Ustvarjalna pot Franca Groma se je začela z na videz nepomembnim dogodkom. Leta 1993 je hotel na vrhu in dnu navadnega pirha narediti luknjici, skozi kateri bi napeljal vrvico. Take luknjice po navadi počijo, njemu pa se je s primernim orodjem posrečilo zvrtati lepo okrogli. To ga je spodbudilo, da jih je naredil še nekaj, in tako je nastal prvi vzorec. Če ga domači ne bi prepričali, da je pirhe odnesel na razstavo, bi šlo vse skupaj hitro v pozabo. Tako so pirhi na razstavi zmagali, s tem pa so se odprla vrata nadaljnjega ustvarjanja.

Od desetih je dobro le eno

Navdušili so tudi etnologa dr. Janeza Bogataja, ki pa je pripomnil, da se bo treba v prihodnje bolj potruditi. Kritika je mojstra Groma spodbudila, da je začel proučevati vzorce. Odločil se je za čipko in nagelj, ki omogočata neizmerne možnosti. Njegova zamisel o prenašanju čipkastih vzorcev na pirhe je povsem izvirna.


Pri izdelavi je moral mojster Grom paziti na številne podrobnosti, med katerimi je bila izbira jajc. Šele po štirih ali petih letih ustvarjanja je dokončno spoznal, kako pomembna je njihova kakovost. »Jajca so zelo slaba. Od desetih je dobro samo eno ali pa še to ne,« je pripovedoval. »Številna nimajo pravilne oblike, niso centrična ali pa nimajo enakomerno trdne lupine. V nekaterih so tudi mikroskopsko majhne razpoke. Biološko gledano so taka jajca neoporečna, mehansko pa ne, saj se ob vrtanju rada razletijo. Najtrdnejšo in najdebelejšo lupino imajo jajca tistih kokoši, ki se prosto pasejo. Za ustvarjanje so najprimernejša bela, saj je tudi čipka po navadi bela.«

»Dober občutek je to, če te kdo prepozna po tvojem delu,« je resno govoril Franc. »Se počutiš kot medijska zvezda!« Pa saj to tudi je bil. Kar nekaj televizijskih prispevkov o mojstru z Vrhnike se je zvrstilo v teve programih, tudi v samostojnih oddajah je nastopal ali pa v številnih knjigah slovenske etnografske stroke, ki prav gotovo niso izpustile priimka Grom, v povezavi s pirhom, enim in edinstvenim, ki prihaja samo z Vrhnike. Nikjer drugje po svetu ne zasledite česa podobnega.

Dva meseca dela za eno jajce

V vsak vrhniški pirh je Franc Grom vtisnil številko, njegov lastnik je dobil tudi poseben dokument, v katerem piše, koliko luknjic je v jajčni lupini. Nekateri viri navajajo, da imajo vrhniški pirhi od 3000 do 17.000 luknjic. Mojster Grom je nekoč v eno samo gosje jajce zvrtal kar 24.000 luknjic. Seveda ne brez reda in križem kražem, ampak tako, da je nastal osupljiv čipkast vzorec. Z izdelavo lepo okrašenega pirha se je zamudil približno teden dni, za tega pa je porabil kar dva meseca.


»Na dan spravim skupaj tri, štiri ure koncentracije,« je pojasnjeval. »Zakaj je potrebna zbranost? Ko vrtaš luknjo, mora sveder po isti poti ven.« Ker je delal pod nekajkratno povečavo, je moral skrbno paziti, da si ni pokvaril oči. Med obdelavo je držal jajce v rokah, da je zadušil vibracije. Obe roki sta morali biti seveda usklajeni in mirni.

Pri vrtanju si ne bi smel privoščiti večjih napak, sicer bi šlo lahko v nič veliko ur dela. Si predstavljate, da se jajčna lupina zdrobi pri 6999. luknjici ali še kakšni več? Napakam se je izognil z zbranostjo in železno disciplino. Znati je treba ob pravem trenutku odložiti delo, je poudarjal. Takrat ko je hotel na silo narediti še kakšno luknjico, je jajčna lupina najrajši počila.
Ima ga tudi japonski cesar 

Franc Grom je vrhniškim šolarkam najraje pokazal priznanje, ki ga je dobil od sovaščanov, saj je včasih veliko lažje biti prvi na svetu kot prvi v svoji vasi. A tudi pismo japonskega cesarja ni od muh. Povedal jim je celo zgodbo o tem, kako so na Japonskem sploh izvedeli za njegove pirhe. Pred leti je bila na Japonskem razstava mednarodne kulture, ki si jo je ogledala tudi vsa cesarska družina. Namesto da bi cesarja pritegnile drage slike in kipi, se je takoj zagledal v slovenske pirhe in tam z družino preživel lep čas razstave. Kmalu zatem je dal naročiti jajce zase. Franc Grom je naročilo sprejel in izdelal jajce za japonskega cesarja, v Ljubljano pa ga je prišla osebno prevzet japonska princesa, njen oče pa je naročil še enega za njo. Tako sta na Daljnem vzhodu že dve vrhniški jajci.
luknjic imajo Gromovi pirhi.
Deli s prijatelji