Evtanazija: ko pride čas slovesa

Večina naših ljubljenčkov na veliko žalost živi bistveno krajše življenje od našega, kar pomeni, da se bo s smrtjo živali prej ali slej srečal vsak lastnik. V večini primerov poginejo med spanjem v visoki starosti in brez težav, nekateri pa žal potrebujejo pomoč za dostojen sloves.

Potek evtanazije

Ko pride trenutek za slovo, veterinar živali aplicira pomirjevalo, ki jo umiri in spravi v napol zavestno stanje. Nato se v žilo vstavi kanila, prek katere se doda anestetik. Žival pade v globoko anestezijo, primerno za večino kirurških posegov, in šele na tej točki se najprej doda sredstvo za ustavitev dihanja, nato pa še zadnjo injekcijo, ki v hipu ustavi srce. To pomeni, da pacient pogine takoj, hkrati pa se ničesar več ne zaveda.

Ob evtanaziji so lastniki živali lahko prisotni ali pa so na svojo željo odsotni. Veterinarji običajno svetujemo, da so poleg vsaj do točke, ko je pacient v globokem pomirilu, saj je žival ob vonju in dotiku znanega človeka bolj mirna in manj prestrašena. Veterinar po bo zadnji aplikaciji preveril delovanje srca in očesne zenice ter ugotovil pogin živali.

Kdaj?

Ko moramo veterinarji predati novico o neozdravljivi ali težko ozdravljivi bolezni, običajno predstavimo različne možnosti zdravljenja. Ko gre za posebno težko poškodbo ali bolezen, pa je ena od možnosti običajno tudi evtanazija, kar seveda ne pomeni, da je to edina rešitev. Mnogokrat je namreč lahko zdravljenje ali operacija izjemno draga, kar si lastniki lahko težje privoščijo, hkrati pa moramo misliti, da živali ne podaljšujejo trpljenja. Večinoma pa veterinarji zagovarjamo vsaj poskus zdravljenja, saj evtanazija vedno obstaja kot možnost ob poslabšanju ali neodzivanju na terapijo.

Večina pogine med spanjem. Foto Guliver/Getty Images

Tabu

Kot veterinarka predvsem opažam, da je ljudem tabu pogovarjati se o evtanaziji, poteku evtanazije in kakšne so možnosti po njej. Čeprav gre za težko temo, menim, da je dolžnost vsakega veterinarja, da lastniku odgovori na vsa vprašanja iskreno, hkrati pa se lastniki ne bi smeli bati postaviti vprašanj. Žal je v starosti živali ali ob hudi bolezni treba pomisliti tudi na to možnost in iskren pogovor lahko lastniku olajša slovo in poznejše žalovanje.

Po poginu

Če žival ni poginila zaradi kužne bolezni in imamo možnost pokopa doma, je ta dovoljen. Paziti moramo le, da je grob izkopan vsaj 50 cm globoko in da ga zavarujemo pred morebitnimi plenilci. V Mariboru imamo celo uradno pokopališče za hišne ljubljenčke. Druga možnost, ki je na slovenskem trgu na voljo v zadnjih letih, je upepelitev. Na trgu obstaja nekaj podjetij, ki vašega ljubljenčka prevzamejo v veterinarski ambulanti in nato lastniku vrnejo pepel v lični žari po izboru lastnika. Vsi podatki in ponudbe so na voljo v veterinarskih ambulantah. Naslednja možnost je prepustitev živali v izobraževalne namene; ambulanta jo posreduje veterinarski fakulteti, ki jo uporabi pri izobraževanju in usposabljanju bodočih veterinarjev. Zadnja možnost je skupinska upepelitev (posmrtne ostanke odpelje veterinarska higienska služba). Zadnji dve možnosti sta za lastnike psov brezplačni.
*Urška Škufca je dr. vet. med.