OBRATI

En avto, 100 imen

Objavljeno 08. december 2018 16.50 | Posodobljeno 08. december 2018 16.50 | Piše: Bruno Kuzmin

Italijanski avtomobilček, s katerim so sosedje zamenjali ostarelega fiata 500, je ob sveži podobi ohranjal tehnološke lastnosti predhodnika; svetovno prepoznavnost je bolhici prinesla šele selitev proizvodnje v vzhodni del blokovsko razdvojenega sveta.

Fiat 126 je pustil najgloblji pečat v deželah socialističnega bloka.
Leta 1972 rojeni fiat 126 je nastal na dveh znanih, a pomlajenih platformah. Medosno razdaljo s 184 centimetri in v zadek nameščen dvovaljni motor je podedoval po modelu 500, zunanjo obliko mu je v pomanjšani podobi posodil večji brat z oznako 127.
image
Prodajali so ga tudi v Čilu in na Kubi.

Predvsem mestni vožnji namenjen fiat je na začetku življenjske poti nizal dobre prodajne številke predvsem na domačem trgu, kjer so v dveh na jugu Italije ležečih tovarnah izdelali do leta 1979 1,53 milijona primerkov. Še večji prodajni pospešek je prinesel zagon proizvodnje za železno zaveso, kjer je komunistični svet ponesel malčka v neslutene višave.

Vzhodnjaška avantura

Začetki pohoda na vzhod segajo v leto 1973 z zagonom poljske proizvodne linije, kjer je fiat 126 z dodatno oznako p postajal s povečevanjem proizvodnih zmogljivosti vzhodnjaški industrijski paradni konj. Do leta 2000 so jih izdelali 3,3 milijona.
image
Notranjost je bila zelo preprosta, a hkrati dovolj priročna, da se je marsikdo odpravil s tem fiatom prvič na daljše družinsko potovanje.

Avtomobilček, ki smo ga v naših krajih večinoma imenovali bolha, je prodajna pot zanesla po številnih državah vzhodnega bloka, nekaj so jih izdelali med drugim v jugoslovanskem Kragujevcu. Najdemo ga celo na južni polobli, kjer je bil nekaj časa dobavljiv v Čilu in Avstraliji. Tam in še marsikje je bil to najcenejši novi avtomobil. Povrhu je bila ponekod na voljo kabrio izvedba.


Kavni mlinček


Vse prej kot velike so bile življenjske spremembe. Malčka je v začetnem obdobju poganjal 594 in ob upokojitvi 704 kubične centimetre velik motor. Prva različica je ponujala 17 kW (23 KM) in 39 Nm navora, zadnja bolj odločnih 19 kW (26 KM), s katerimi se je fiat še vedno počutil dobro predvsem v urbanem okolju.
1972.
leta so začeli izdelovati bolhico.


Tam je briljiral z okretnostjo in priročnostjo, na avtocesti ni bil nikoli med hitrejšimi in stabilnejšimi. Se je pa zaradi ekonomske dostopnosti prebil na reli tekmovanja, kjer je bolj kot s hitrostjo blestel z atraktivnim bočnim drsenjem.
 

Zimzelena podoba


Ves ta čas je ostajal italijanski svetovljan navzven in navznoter precej nespremenjen, čeprav velja omeniti, da je leta 1984 dobil zajetna plastična odbijača (prej sta bila jeklena) in novo armaturno ploščo. Tri leta pozneje je bil rojen še na Poljskem razvit vodno hlajen motor, nad katerim je bilo dovolj prostora za miniaturni prtljažnik.
image
Proizvodnja fiata 126 je kljub njegovi tehnični zastarelosti potekala med letoma 1972 in 2000.

Leto 1994 je prineslo novo lepotno prenovo in oznako 126 EL. Decembra 1996 je bila rojena še izvedba s kataliziranim izpuhom, ob kateri so avtomobil uradno preimenovali v malucha (malček), kakor so ga na Poljskem vedno klicali. Proizvodni trakovi so se ustavili leta 2000, zadnjih tisoč avtomobilov je dobilo naziv happy end.
 

Poplava imen


Italijanski avtomobilček ostaja v svetovnih analih poznan še po vzdevkih. Pri nas smo ga klicali bolha, pičipoki in kalimero. V drugih delih Jugoslavije je bil večinoma peglica. Madžari so mu rekli kispolák (majhen poljak), törpe-polyak (škratasti poljak) ali egérkamion (mišji tovornjak). V Nemčiji je nosil vzdevek bambino, v Albaniji kikirez, na Kubi polaquito in v Čilu bototo. Priljubljenost fiata 126 je bila na visoki ravni tudi v naših krajih, kjer je bolha, za katero je treba danes odšteti od nekaj sto do največ nekaj tisoč evrov, v določenih obdobjih presegala priljubljenost Zastavinega fička. 
Deli s prijatelji