KAJ SPOROČA

Bolečino doživljamo vsak po svoje

Objavljeno 09. november 2018 14.42 | Posodobljeno 09. november 2018 14.42 | Piše: Andrej Predin
Znanstveniki iščejo nove protibolečinske učinkovine, vemo pa že, da je večji del našega odziva na bolečino gensko pogojen.
Na bolečino vpliva več dejavnikov. FOTO: Guliver/GETTY IMAGES
Tisti, ki so odraščali v 90. letih, se zagotovo spomnijo priljubljene televizijske nadaljevanke Prijatelji. V eni izmed epizod se prijateljici Phoebe in Rachel odpravita tetovirat. Rachel se vrne s poslikavo, Phoebe pa le s črno pikico, saj je bilo zanjo tetoviranje preveč boleče. Šlo je za zabaven prizor, a v njem se skriva vprašanje: ali čutimo bolečino vsi enako? Je Rachel drugačna od Phoebe in ne čuti bolečine na enak način ali je zgolj Phoebe tako redko izpostavljena bolečini, da se je preveč boji? Obstaja način, da bi Phoebe pomagali, da bi bil svet zanjo manj boleč in bi ga lahko doživljala tako kot Rachel?
Mutacija gena
Prve študije na področju genetike bolečine so opravili na družinah, v katerih so imeli zelo redek pojav popolne odsotnosti občutka bolečine. V 60. letih so obravnavali tudi primer moškega, ki je delal v cirkusu pod imenom Blazinica za bucike, saj ni čutil bolečine, ko je prebadal svoje telo. Takrat tehnologija še ni dopuščala, da bi lahko ugotovili razloge za to stanje, a so sumili, da je ta neobčutljivost povezana z mutacijo ali delecijo določenega gena, ki je odgovoren za prenos signalov bolečine.
Očitno je ta gen tudi deden. Gre za spremembo na genu SCN9A, ki je odgovoren za beljakovinski kanalček, ki pošilja signale za bolečino.

Različna občutljivost

Daleč najpogostejši vzrok za obisk zdravnika je bolečina. V normalnih situacijah nam ta sporoča, da nekje obstaja rana oziroma poškodba. Gre za naravni mehanizem, ki nam omogoča, da se zaščitimo. Ko se stanje normalizira, bolečina popusti in izgine.
Na žalost se ljudje ne razlikujemo zgolj v sposobnosti toleriranja in odzivanja na bolečino, temveč tudi v odzivu na način zdravljenja. To je posledica zapletenih interakcij psihosocialnih vplivov, vplivov okolja in genetskih dejavnikov. Čeprav bolečine ne dojemamo kot tipične bolezni, na primer tako, kot dojemamo bolezni srca ali sladkorno bolezen, gre za podobno konstelacijo dejavnikov.

image
GETTY IMAGES/ISTOCKPHOTO V DNK se skriva 60 odstotkov našega odziva na bolečino. FOTO: Guliver/GETTY IMAGES
Vsak človek ima gensko določeno občutljivost za bolečino, pomembno pa vplivajo tudi naše čustveno in psihološko stanje, življenjske izkušnje in okolje. Razumevanje tega individualnega prepleta dejavnikov, ki nas dela občutljive za bolečino v različnih situacijah, bi omogočilo razvoj individualnih načinov lajšanja bolečine in s tem povečano učinkovitost zdravljenja. Že pred začetkom zdravljenja bi vedeli, kdo bo trpel večje bolečine in bo potreboval močnejša protibolečinska zdravila. Skozi celotni proces zdravljenja bi bolečino učinkoviteje odpravljali, bolniku bi bilo lažje in bi hitreje okreval.

Geni za bolečino

S sekvencioniranjem človeškega genoma smo spoznali število in lego genov, ki sestavljajo naš DNK. Prepoznali smo številne majhne razlike v genih; za nekatere vemo, kakšen je njihov učinek, za druge ne. Najpogostejše razlike s kratico imenujemo SNP (single nucleotide polymorphism – enojni nukleotidni polimorfizmi). Obstaja približno 10 milijonov tovrstnih variacij, ki predstavljajo enojno razliko, celotna kombinacja SNP sestavlja individualno in unikatno DNK-kodo posameznika.
V več kot ducat genih je določeno, kakšna bo naša občutljivost za bolečino, kako bodo učinkoviti analegetiki (na primer opioidi) in celo, kolikšno je tveganje, da bi razvili kronično bolečino.
image
GETTY IMAGES/ISTOCKPHOTO Bolečina nas opozori, da je nekaj narobe. FOTO: Guliver/GETTY IMAGES

Čeprav bi se marsikomu zdelo, da je življenje brez bolečine pravi blagoslov, so ti ljudje vseskozi na trnih, da ne bi bilo hudih poškodb ali bolezni, na katere opozarja prav bolečina. Običajno otroci jočejo, če padejo, starši pa lahko po njihovem odzivu ugotovijo, ali gre zgolj za potolčeno koleno ali za hujšo poškodbo, zaradi katere je treba obiskati zdravnika. Tisti, ki živijo brez bolečine, denimo ne čutijo bolečine v prsih, če doživijo infarkt, niti bolečine v trebuhu, če jim poči slepič. To pomeni, da bi lahko umrli, ker ne bi vedeli, da je z njimi nekaj narobe.
Vsak človek ima gensko določeno občutljivost za bolečino, pomembno pa vplivajo tudi naše čustveno in psihološko stanje, življenjske izkušnje in okolje.

Protibolečinska učinkovina iz morja

Spremenjen gen SCN9A ne povzroča zgolj neobčutljivosti za bolečino, temveč lahko sproži stanje skrajne občutljivosti. V tem primeru je bolečinskih signalov več, kot bi jih moralo biti. Tovrstna dedna stanja so sicer zelo redka. Danes lahko znanstveniki z analizo gena ugotovijo, kakšno je stanje posameznikove občutljivosti. Seveda obstajajo tudi drugi geni, ki imajo tovrsten vpliv, a je SCN9A nedvomno med najvplivnejšimi. Po dosedanjih spoznanjih je kar 60 odstotkov posameznikovega dojemanja bolečine podedovanega. To pomeni, da kroži po družinah podobno kot barva las ali velikost.

image
GETTY IMAGES/ISTOCKPHOTO S poznavanjem posameznikovega dojemanja bolečine bi lahko bolj učinkovito zdravili.
Lokalni anestetiki, na primer lodkain, se pogosto uporabljajo za kratkotrajno blokado prenosa signalov bolečine. Uporabljamo jih že več kot stoletje in poznamo njihove prednosti in slabosti. Znanstveniki za odpravljanje bolečine raziskujejo tudi tetrodotokosin, potencialni nevrotoksin, ki ga proizvajajo morske živali, denimo hobotnice in zloglasna riba napihovalka. Ta učinkovina je že pokazala veliko stopnjo učinkovitosti pri zdravljenju bolečine, ki je posledica rakavih obolenj, in pri migreni.
V bistvu povzroči tako stanje, kot je pri osebah, ki so povsem neobčutljive za bolečino. V Združenih državah Amerike se trenutno soočajo z veliko krizo odvisnosti od opiatov, ki kaže, da potrebujemo nove načine boja z bolečino, ki imajo manj stranskih učinkov in so manjše tveganje za uporabnike. Z razumevanjem genetike bolečine bi lahko vedeli tudi, zakaj jo čutimo, ne le, od kod izvira.
Deli s prijatelji