MOTORISTIČNI POTEP

Čez Soriško planino v Bohinj

Objavljeno 04. avgust 2020 15.56 | Posodobljeno 04. avgust 2020 15.56 | Piše: Blaž Kondža

Slovenija ponuja motoristom številne ravno prav zavite ceste, med katerimi so nekatere bolj, druge manj oblegane – ta čez Bohinjsko sedlo spada med zadnje.

Motoristi se radi zbirajo na škofjeloškem bencinskem servisu OMV ob Kidričevi cesti. Fotografiji: Blaž Kondža
Vožnja mimo Bleda do Bohinja ob toku Save Bohinjke sodi v železni repertoar motociklističnih izletov. Nič čudnega, da je, še posebno ob koncih tedna, tam veliko prometa, predvsem v turistični sezoni. Naš tokratni predlog motorističnega potepa s ciljem osvežitve v Bohinjskem jezeru je pot, ki vodi mimo Škofje Loke, Železnikov, Sorice, Bohinjskega sedla in Bohinjske Bistrice. Iz Ljubljane bomo za to sila razgibano pot do Bohinjskega jezera porabili približno dve uri. Če bomo za vrnitev uporabili že znano cesto mimo Bleda in gorenjsko avtocesto, bomo nazaj v glavnem mestu v dobri uri. Seveda jo lahko nazaj mahnemo tudi po stari cesti mimo Kranja in Medvod.

Štiritaktni Škofjeloški pasijon
image
Obnovljena cesta do Sorice je pravi užitek.

Dobro izhodišče, če se na pot podajamo v družbi kolegov motoristov, je bencinski servis OMV na Kidričevi cesti na samem vhodu v Škofjo Loko, kjer lahko spijemo jutranjo kavico in natočimo gorivo v naše jeklene konjičke. Kdor je prvič v Škofji Loki, naj si vsekakor vzame čas vsaj za sprehod po srednjeveškem mestnem jedru – z glavne Kidričeve ceste zavijemo levo v smeri centra ali pa parkiramo kje v bližini škofjeloške avtobusne postaje in prečkamo Selško Soro čez znameniti Kamniti most in vstopimo v staro mestno jedro. Naj prišepnemo, da je obisk Loke gotovo najbolj zanimiv v času uprizarjanja Škofjeloškega pasijona. Tradicija 300-letnega uprizarjanja najstarejše evropske režijske knjige na vsakih šest let, ko vse mesto postane oder, je vpisana na Unescov seznam žive dediščine človeštva.

Kovaško središče

Tistih petnajst kilometrov od Škofje Loke do Železnikov bomo pripeljali, kot bi mignil. Železniki so razpotegnjeno naselje, ki je tesno povezano z železarstvom in kovaštvom. Na koncu naselja stoji lepo ohranjeni plavž, s pomočjo katerega so nekoč iz železove rude pridobivali železo. Na drugi strani glavne ceste, ki je skozi Železnike mestoma zelo ozka, pa lahko v Muzeju Železniki podrobneje spoznamo, kako so ljudje nekoč živeli tam. Med muzejskimi eksponati najdemo tudi zbirko lokalno značilnih čipk. Odkar koronavirus lomasti po deželi, je smiselno preveriti odpiralni čas muzeja.
1277
metrov nad morjem leži prelaz Bohinjsko sedlo.

Pravi motoristični izziv na poti se zdaj šele začne, saj cesta od Železnikov naprej v smeri Tolmina – da, ta pot vodi tudi na Primorsko – ni med najširšimi in te dni na njej izvajajo tudi gradbena dela, zaradi katerih smo na par odsekih naleteli tudi na pasove makadama. Ta ni med najbolj utrjenimi, zato previdnost na motociklu ni odveč. Ko pri Zalem Logu zapustimo cesto Železniki–Tolmin in zavijemo desno v smeri Sorice, pa nas pričaka prava poezija od ceste. Ta je bila nedavno obnovljena in vožnja po njenem gladkem asfaltu s solidnim oprijemom je pravi užitek. Vseeno nas kakovost ceste ne sme preveč prevzeti, saj je ta na nekaterih delih ozka in nepregledna, zato bi bilo lahko srečanje s tovornjakom, ki vozi hlode v dolino, sila neprijetno.
Ko prispemo do Sorice, se nam odpre prelep pogled nad razgibano vasjo, kjer se je rodil slovenski slikar Ivan Grohar. Njegov kip stoji na desni strani, takoj ob vhodu v vas. Na drugi strani ceste, nasproti kipa, pa stoji cerkev Sv. Nikolaja. V vasi lahko poiščemo tudi Groharjevo rojstno hišo in si ogledamo njegovo spominsko zbirko in galerijo. Na ogled je tudi etnografska zbirka predmetov, ki so jih nekdaj pri svojem delu uporabljali obrtniki in kmetje.

Bohinjsko sedlo

Ko zapustimo Sorico in sledimo smerokazom za Bohinjsko Bistrico, hitro ugotovimo, da je denarja za obnovo celotne ceste prek Bohinjskega sedla zmanjkalo. S polikanega asfalta pripeljemo na cesto, ki jo je zob časa krepko načel. Vožnja je neudobna tudi z motocikli, ki sicer ponudijo vrhunsko udobje vzmetenja. Dobra stran pa je, da smo že visoko nad morjem in so temperature bolj sveže kot v dolini. Čez dobrih šest kilometrov dosežemo prelaz Bohinjsko sedlo (1277 m n. m.) in smučarski center Soriška planina, kjer pa je živahno tudi poleti. Gotovo se bosta prilegla postanek in okrepčilo v katerem od lokalov, ki obratujejo na Soriški planini.
image
Idilična vasica Sorica je rojstni kraj slovenskega slikarja Ivana Groharja.

Po krajšem odmoru je spet čas, da osedlamo naše jeklene konjičke in nadaljujemo spust proti Bohinjski Bistrici. Kmalu po odhodu se pred nami odpre prelep razgled na najvišji slovenski vrh Triglav, a relativno ozka cesta ne omogoči hitrega postanka za fotografijo – vsaj z motociklom se nam je zdelo nevarno ustavljati lepi panorami navkljub. Čez čas se sicer pojavi možnost za bolj varno zaustavitev, a tam razgled krnijo drevesa ob cesti. Do Bohinjske Bistrice, kjer se priključimo glavni cesti Bled–Bohinjsko jezero, je dobrih dvanajst kilometrov spusta. Od tam do osvežitve v Bohinjskem jezeru nas loči še nekaj minut vožnje. Možnosti za kosilo z motorističnimi kolegi je v okolici Bohinja nešteto, vsekakor pa priporočam kakšen lažji obrok, saj obilno kosilo po svoje vpliva na zbranost pri vožnji – po domače pravimo, da gre vsa kri v želodec. Za vrnitev nazaj priporočam vožnjo mimo Bleda in po gorenjski avtocesti. 




Deli s prijatelji