MODROST STAROSELCEV

Zgodba o dveh volkovih

Objavljeno 09. avgust 2020 12.17 | Posodobljeno 09. avgust 2020 12.17 | Piše: U. J.

Ameriški staroselci so polni modrosti, prilik in prispodob, s katerimi otroke učijo življenjskih resnic.

Sprejmite sence v sebi. FOTO: Nevarpp/Getty Images
Legenda pravi, da se nekega dne stari mož iz plemena Čeroki usede s svojim vnukom, da ga pouči o življenju. »V meni se bije strašen boj,« reče dečku. »Grozovit pretep med dvema volkovoma. Eden je zloben – poln je besa, ljubosumja, arogantnosti, pohlepa, žalosti, obžalovanja, laži, lenobe in samopomilovanja.« Deček posluša z odprtimi usti. Njegov dedek nadaljuje: »Drugi je dober – napolnjen je z ljubeznijo, radostjo, mirom, velikodušnostjo, resnico, empatijo, pogumom, ponižnostjo in vero. Boj med njima se odvija v srcih vseh, vključno s tvojim.« Vnuk nekaj časa razmišlja o tem in nato vpraša dedka: »Kateri volk zmaga?« Stari Čeroki mu preprosto odgovori: »Tisti, ki ga hraniš.«

Druga različica

Zgodba vam je morda že dobro znana, a ni edina različica. Obstaja še ena. Ko vnuk vpraša dedka: »Kateri volk zmaga?«, mu ta odgovori: »Oba, če ju pravilno hraniš.« Ker dečku seveda ni bilo jasno, kaj želi s tem povedati, je nadaljeval. »Če bom namreč enega od volkov stradal, bo drugi neuravnoteženo močnejši. Če se odločim, da nahranim samo volka svetlobe, bo volk sence podivjal in postal zamerljiv. Skril se bo za vsakim vogalom in čakal, da bom nepripravljen, in me takrat napadel. Napolnjen bo s sovraštvom in ljubosumjem in se bo proti volku svetlobe boril na vseh vekov veke.« Dečku je že postalo malce bolj jasno. »Če hranim oba na pravi način in v pravem času, bosta živela drug ob drugem v sožitju. Nobene notranje bitke ne bo več. Namesto tega bo notranji mir. In v miru lahko najdeš modrost. Cilj mojega življenja, sinko, je spoštovati to življenjsko ravnovesje, kajti ko živiš v ravnovesju, lahko v sebi služiš velikemu duhu. Ko končaš bitko v sebi, si prost.«

Pomen zgodbe

Druga različica je enako smiselna. Hkrati pa spoštuje to, kar taoisti imenujejo jin in jang ali sveto ravnovesje življenja. Budisti omenjajo to tudi kot srednjo pot (pot, ki vključuje človeško in božansko pot). To nas pripelje do bistvenega pomena zgodbe o dveh volkovih: gre za prispodobo, ki je nauk, pot in recept hkrati. Ne le da nas uči o osnovni naravi človeštva in o tem, da lahko dosežemo mir, ampak tudi predpisuje oziroma izstavi recept za najpametnejše ravnanje in nam s tem daje pot. Kaj naj naredimo s tema dvema na videz nasprotujočima si silama v sebi? Odgovor leži v tem, da sprejmemo oba in najdemo ravnovesje: nahranimo oba volkova v sebi »na pravi način in v pravem času«. V primerjavi s prvo različico zgodbe ne gremo v skrajnost. Namesto tega hodimo po srednji poti – poti harmonije in s tem miru. Če res dobro razmislimo o tem, zakaj bi dober del nas dopuščal, da ignoriramo, zavračamo in obsojamo slab del v nas, če je dober del resnično ljubeč? Ali ne bi čutil sočutja do tega dela in mu poskušal nekako pomagati?

Kako hraniti oba volkova

»Ko končaš bitko v sebi, si prost.« Kakšno korist imamo od tega, če se v notranjosti nenehno spopadamo s samim seboj? Da bi končali to notranjo vojno, moramo najti način, da častimo obe strani svoje narave. Ta filozofija je odmevala tudi v izjemno pomembnem psihološkem odkritju slavnega švicarskega psihiatra Carla Junga, ki je menil, da obstajajo številne plati naše narave in vsi imamo temno plat, znano kot senčna stran.

Kaj se zgodi, ko potlačimo (ali potisnemo iz zavesti) nekaj, kar nas razjezi? Sčasoma se bo vrnilo in nas ugriznilo v zadnjo plat. Predstavljajte si, da je to kot vulkan. Bolj ko se v vulkanu zadržuje magma, bolj se zaradi pritiska dviguje na površje. Prej ali slej bo vse skupaj eksplodiralo. Enako velja za nas ljudi: vsi mislimo, čutimo in počnemo stvari, ki jih bodisi naši starši ne odobravajo, vrstniki zavračajo ali pa družba obsoja. Te lastnosti se zakopljejo v nas in oblikujejo tisto, čemur pravimo senca. A to, da so zakopani in nezavedni, še ne pomeni, da popolnoma izginejo. Pravzaprav so vedno tam v ozadju in čakajo, da bodo deležni priznanja – tako kot volk v senci.

Nauk zgodbe

Tako se zgodba o dveh volkovih pojavi, da nas nauči, da izogibanje našim sencam ni pametna ideja. Jung je menil, da močnejša ko je svetloba, temnejša je senca. Več pozornosti ko namenite svoji dobri strani, bolj zanemarjate svojo slabo. Vaša senca bo rasla v sorazmerju z vašo svetlejšo platjo. Vsako dejanje ima namreč akcijo in reakcijo.

Na tem svetu je ogromno tragičnih primerov ljudi, ki hranijo le svetlega volka in ignorirajo svojega senčnega volka. Pomislite na vse navidezno svete duhovnike, ki nadlegujejo otroke, guruje, ki se zapletajo v spolne škandale, na duhovne učitelje, ki zlorabljajo svoje privržence, na javne verske osebnosti, ki jih ujamejo pri velikih lažeh, in na tiste, ki so videti polni svetlobe, a imajo dejansko zelo sadistično temno stran. Namesto tega je pomembno najti ravnovesje.

Kako pravilno opravljati senčna dela?

Volka svetlobe ni težko hraniti. Vemo, kaj moramo. Pri delu s senco pa se soočimo, spoprijateljimo bolečino v sebi (sence) in jo vključimo v svoje življenje. To lahko pomeni raziskovanje negativnih temeljnih prepričanj, opravljanje notranjega dela, šamansko iskanje duše, povezovanje z notranjimi arhetipi, pisanje dnevnika, delo z osebnimi travmami, predelavo žalosti in čustveno katarzo. Bodite pogumni!




Deli s prijatelji