Telo je celovit sistem: kadar je či ovirana ali oslabljena, človek zboli
Tradicionalna kitajska medicina (TKM), več kot 4000 let star medicinski sistem, razvoj bolezni pripisuje porušenemu ravnovesju v telesu, išče vzroke zanj in jih odpravlja, zdravljenja se loteva celostno in se ne spopada samo s simptomi. Upošteva, da je človekovo zdravje odvisno tako od zunanjih dejavnikov, okolja in letnih časov, kot notranjih - misli, čustev, dedne zasnove. Prav tako je vsak organ povezan z določenim tkivom.
Diagnostika v TKM prepoznava zunanje telesne spremembe, po katerih sklepa na neuravnovešeno delovanje organov. Ko odkrije izvor neravnovesja, ki povzroča bolezenske znake, jih odpravlja z akupunkturo, akupresuro, moksibustijo (s tlečo cigaro iz divjega pelina segrevamo določene točke in izboljšamo pretok energije po meridianih), masažo tuina, či gongom, zdravljenjem z ventuzami, zeliščno in prehransko terapijo.
Osnovni del kitajske filozofije je či, življenjska sila ali energija, ki teče tudi po telesu. Kadar je ovirana ali oslabljena, človek zboli. Telo je namreč prepredeno z meridiani, energijskimi kanali. S spodbujanjem določenih točk na telesu na različne načine (z akupunkturo, masažo tuina, mokso) pa vplivamo na pretok energije po telesu, kjer je potrebno.
Taoistična teorija dveh polov temelji na tem, da dva dela predstavljata harmonično celoto. Dve nasprotni sili nenehno vplivata druga na drugo in se podpirata. Tudi telesno neravnovesje med njima lahko povzroči bolezen (jang predstavljajo zgornji deli telesa, udi, zunanjost, jin pa spodnji in notranjost). Vsaka bolezenska slika se lahko razdeli na jin in jang stanja – jang je akutna, progresivna, hiperaktivna bolezenska slika »vročine in pribitka«, jin pa kronična, regresivna, bolezenska slika »mraza in primanjkljaja«. Po tem načelu zdravimo vroče z mrzlim, mrzlo z vročim, da se vzpostavi ravnotežje.
S tem je povezana tudi teorija petih elementov. Po njej je ves svet nastal iz gibanja petih elementov: lesa, ognja, kovine, vode, zemlje, ki predstavljajo medsebojno uravnotežen sistem. Če so v ravnovesju, je stabilno tudi stanje organizma – in obratno. V TKM velja, da vsakemu elementu pripada določen organ, ki lahko oboli ali nepravilno deluje ob presežku ali pomanjkanju pripadajočega elementa, kar poruši ravnotežje.
Pri pregledu telesnega stanja upoštevajo tudi »nauk o notranjih organih«, ki telesne funkcije združuje v šest organskih sklopov. Notranji organi so tako lahko jin – »čvrsti« (spodnji del, notranjost) ali jang – »votli« (udi, zunanjost, zgornji deli telesa), medsebojno povezani pa so z določenim kanalom »zunanje-notranje« povezave (na primer srce in tanko črevo). Tako razberejo bolnikovo stanje oz. postavijo diagnozo.
