Ne bojte se svoje ranljivosti
Soočimo se tudi z neprijetnimi deli nas samih in življenja. Ko spustimo nadzor, ne delujemo več po vzorcih iz otroštva.
Odpri galerijo
Ne obračajte se stran od svojih temnih plati, ampak se soočite z njimi. FOTOGRAFIJI: Guliver/Getty Images
Ranljivost temelji na odkritosti, kar pomeni, da smo pripravljeni sprejeti tudi temno plat. Vedno se borimo proti negativnemu in skrivamo svojo senco, saj se nagibamo k coni udobja. Tako se nam ni treba soočiti s svojimi strahovi in negotovostjo. Kar pomislite in opazujte, kako se odzivate na zapuščenost, zavrnitev, kritiko ali izdajo. Naši odzivi izhajajo iz vzorcev, ki so se vtisnili v otroštvu.
Če so se drugi norčevali iz nas, ko smo se odprli, smo se od tedaj raje skrivali in zapirali vase. Naučili smo se, da ni varno izražati čustev in strahov. Posledično smo se odločili, da ne potrebujemo ničesar in zmoremo vse sami. Skrivali smo svojo resnico in potrebe, ker je bilo tako varneje in laže. Naučili smo se, da ko pokažemo svojo ranljivost, vedno sledi boleča lekcija.
A zdaj je čas, da prepoznamo in presežemo te vzorce in se osredotočimo na svoja čustva, strahove in potrebe. Ne povezujemo več svojih izkušenj s preteklimi, ampak ostajamo v trenutku. Snamemo maske in se zavemo, da smo se v odnosih napačno odzivali, s tem pa škodili sebi. Tak primer je žrtvovanje za druge, ki v nas vedno pusti jezo in grenkobo.
A če si priznamo, kaj počnemo, stopimo s te poti, se odrečemo navidezni varnosti, nas lahko moč naše odprtosti in ranljivosti vodi nazaj v srce. Spoznamo, da lahko rastemo, če se soočimo z neprijetnimi deli nas samih in življenja. Prav ranljivost je pogoj, da se lahko polno predamo in sprejemamo vse, kar nam vesolje prinaša, namesto da se nenehno ščitimo pred bolečimi izkušnjami in nadzorujemo proces. To nam daje moč, da si dovolimo biti včasih tudi odvisni od drugih.
Odločimo se prevzeti odgovornost za stanje svojega duha in čustev. V odnosih se ne žrtvujemo, ne vzbujamo drugim krivde in drugih ne sodimo. Spoznamo, da smo lahko varni, tudi če tvegamo, se ne ščitimo in ne vplivamo na vsak del svojega življenja. Šele ko spoznamo, da ne potrebujemo več ščita, ki bi nas varoval pred slabimi in težkimi izkušnjami, lahko izkusimo življenje v vseh njegovih odtenkih. Spoznamo, da se iz težavnih izkušenj največ naučimo in da se v tem, da jih premagamo, skriva naša moč.
Ko odprete srce, ste izpostavljeni tudi morebitni bolečini, a nagrada za tveganje je duhovna rast.
A zdaj je čas, da prepoznamo in presežemo te vzorce in se osredotočimo na svoja čustva, strahove in potrebe. Ne povezujemo več svojih izkušenj s preteklimi, ampak ostajamo v trenutku. Snamemo maske in se zavemo, da smo se v odnosih napačno odzivali, s tem pa škodili sebi. Tak primer je žrtvovanje za druge, ki v nas vedno pusti jezo in grenkobo.
A če si priznamo, kaj počnemo, stopimo s te poti, se odrečemo navidezni varnosti, nas lahko moč naše odprtosti in ranljivosti vodi nazaj v srce. Spoznamo, da lahko rastemo, če se soočimo z neprijetnimi deli nas samih in življenja. Prav ranljivost je pogoj, da se lahko polno predamo in sprejemamo vse, kar nam vesolje prinaša, namesto da se nenehno ščitimo pred bolečimi izkušnjami in nadzorujemo proces. To nam daje moč, da si dovolimo biti včasih tudi odvisni od drugih.
Odločimo se prevzeti odgovornost za stanje svojega duha in čustev. V odnosih se ne žrtvujemo, ne vzbujamo drugim krivde in drugih ne sodimo. Spoznamo, da smo lahko varni, tudi če tvegamo, se ne ščitimo in ne vplivamo na vsak del svojega življenja. Šele ko spoznamo, da ne potrebujemo več ščita, ki bi nas varoval pred slabimi in težkimi izkušnjami, lahko izkusimo življenje v vseh njegovih odtenkih. Spoznamo, da se iz težavnih izkušenj največ naučimo in da se v tem, da jih premagamo, skriva naša moč.
