Keltske praznične tradicije

Ne glede na to, katera religija si pripisuje izvor prazničnih običajev, predmetov in okrasja, ki jih tradicionalno povezujemo z božičem, izhaja v resnici večina božičnih običajev iz poganskih navad in verovanja. Korenine moža, ki ga danes poznamo kot Božička, so v davni zgodovini temeljile na slavljenju germanskega poganskega boga.

Omelo, pod katero se danes poljubljamo, so druidi, keltski svečeniki, nabirali v gozdu in v tem času obešali kot okras, ki je simboliziral plodnost. Okrašeno drevesce je po prepričanju zgodovinarjev v prvotni obliki prav tako izhajalo iz keltskih časov, bilo je simbol večnega življenja, saj je tudi sredi zime raslo in uspevalo.

Prav tako so Kelti slavili rojstvo božjega otroka kot del slavljenja praznika yule, ki je bil namenjen čaščenju plodnosti in ciklusu ponovnega rojstva, miru, ljubezni in harmonije, podobnega našemu božiču. Rdeča in zelena barva, ki sta še danes sinonim za praznični čas, sta bili v keltskem svetu povezani s prepričanjem, da je v tem času tančica med svetom živih in mrtvih najtanjša – rdeča jim je predstavljala kri, zelena pa zemljo.