Podzavest je skladišče potlačenih vzorcev

Boleči spomini ostanejo zamrznjeni v globljih strukturah možganov, shranjeni so v telesu kot somatski spomin in vplivajo na naše doživljanje sebe in sveta. Izražajo se kot občutki tesnobe, ujetosti, nemoči, izogibanja, sramu, depresije, panični napadi, čustvena otopelost, notranja napetost, občutki nevrednosti, nespečnost, nočne more, ponavljajoči se nezdravi vzorci v odnosih ... Vplivajo na naše odločitve in načenjajo naša razmerja z drugimi, saj zaradi njih pogosto reagiramo obrambno ali si ne upamo narediti koraka naprej. Zanemarljivo ni niti dejstvo, ki ga zadnje čase potrjuje tudi znanost, in sicer da se travma prenaša na potomce.

Ob besedi travma sicer pogosto pomislimo le na skrajne oblike nasilja, kot sta rop in posilstvo. Vendar so to lahko dogodki, ki jih niti ne zaznamo kot travmatične, ampak so ravno tako boleči in v nas pustijo posledice, na primer da starši pogosto zasramujejo otroka, če česa ne zna. Če se tovrstni dogodki ponavljajo in se nabirajo kot kapljice, globoko posežejo v posameznikovo doživljanje sebe. Hkrati je lahko isti dogodek za nekoga travmatičen in za drugega ne. Kateri je za posameznika travmatičen, je namreč odvisno od vrste, intenzivnosti in trajanja dogodka, lastnosti osebe, ki ga je doživela, ter od čustvene podpore, ki jo je imela tedaj. Ob travmatičnem dogodku namreč doživimo izjemno intenzivna neprijetna čustva, kot so groza, strah, nemoč, izguba nadzora, občutka varnosti. Če je bila ta izkušnja za nas preboleča in se z njo nismo zmogli spoprijeti, jo iz potrebe po preživetju potisnemo v podzavest.

Ne le regresoterapevti in hipnoterapevti, na nas vplivajo potlačene vsebine iz podzavesti, potrjujejo tudi psihoterapevti. Dr. David Grand je na primer raziskoval primer umetnostne drsalke, s katero je delal in ki ji zaradi tesnobe ni uspelo izpeljati drsalne figure – skoka trojni zasuk. Po letu terapevtskega dela je doživela preboj, ko je pogled zadržala na točki, kjer je dr. Grand opazil močan odziv v njenih očeh, kar je sprožilo izbruh travmatskih spominov. Ko jih je predelala, je brezhibno izpeljala trojni zasuk in težave se niso več ponovile. Iz njenega primera je sklepal, da je za učinkovite, globoke in trajne spremembe pomembno uporabljati metode, ki posežejo globlje kot klasična pogovorna terapija.

Predelava potlačenih vzorcev

Vseeno je, ali gre za travmatične dogodke, ki se nam zgodijo v odraslosti, na primer prometna nesreča, travme, ki so posledica zlorab in zanemarjenja v zgodnjem obdobju življenja. Šele ko predelamo travmo, pozdravimo tudi številne psihološke in telesne simptome, ki jih potegne za sabo. Ne le da nam mora tehnika osvobajanja potlačenih spominov omogočiti dostop do predelov v možganih, kjer so shranjeni potlačeni, slediti mora tudi čustvena predelava, da lahko dosežemo spremembo in spodbudimo proces samozdravljenja. Če gre za travmatičen spomin iz odraslega obdobja, je ozaveščanje lažje, če pa je ta dogodek povezan z bolečimi izkušnjami iz preteklega življenja ali se posameznik sooča s posledicami travm zgodnjega obdobja življenja, se je smiselno odločiti za hipnozo ali regresijo. Ko se namreč razblini čustveni spomin, vezan na travmatičen dogodek, lahko nanj gledamo nevtralno. Ne moremo ga zbrisati, lahko pa mu odvzamemo moč, da še naprej kroji naše življenje.