DUHOVNA MODROST

Ljubezenska razočaranja

Objavljeno 16. avgust 2019 08.05 | Posodobljeno 16. avgust 2019 08.05 | Piše: M. B. Z.

Zakaj nas usoda velikokrat povleče v odnose, v katerih smo na koncu prizadeti. Sorodnim dušam je najbolj mar za nas, karmični ljubimci se ukvarjajo le s sabo.

Karmično razmerje nam vzbuja občutek usodne privlačnosti, a na koncu smo grenko razočarani. FOTO: Guliver/Getty Images
Vedeti je treba, da tako kot se duhovno razvijamo sami, napredujejo tudi naša romantična razmerja. Če je naša zavest na višji ravni kot prej, se preprosto ne zadovoljimo več z odnosi, ki smo jih vzpostavljali na začetku svoje poti in so se bolj ujemali s pričakovanji okolice, vzorci in privzgojenimi prepričanji kot z našimi resničnimi potrebami. Ko začenjamo razmerje, je včasih težko realno oceniti, za katero vrsto odnosa gre. Zaslepljeni smo, ker si zveze želimo, zato ne vidimo jasno, ali se zapletamo z nekom, ki vibrira z našimi vzorci, ali smo jih že presegli in smo našli sorodno dušo. Slednje je odvisno od tega, česa se v življenju učimo. V nekaterih življenjih ne doživimo nobenega od odnosov z dušami, ki so nam posebej blizu, v drugih jih je lahko več. Največkrat sicer šele po koncu razmerja ugotovimo, za katere vrste odnosa je šlo, saj lahko postopoma pogledamo na vse skupaj z razdalje.

Najpogosteje se ljudje zapletamo v karmične odnose, ki nas učijo lekcij, ki se jih nismo naučili v preteklem življenju. Zveza je težavna skoraj od začetka, saj spreminja naš način delovanja in nas vrže iz tira. Skupni imenovalec karmičnih odnosov je, da ne delujejo in smo v njih globoko razočarani, ne glede na vloženi trud ali vztrajanje. Njihov namen ni, da trajajo, ni mišljeno, da ostanemo skupaj s karmičnim partnerjem. Nauči nas lekcijo, potem pa odide. Morda je to težko sprejeti, a v ozadju pogosto delujejo silnice, ki nimajo kaj dosti skupnega z ljubeznijo in kompatibilnostjo, ampak poravnavo dolgov iz preteklosti. Najhuje je, če se oklepamo takega odnosa za vsako ceno, saj ne moremo ničesar spremeniti. Toda šele ko predelamo niz karmičnih partnerjev, je na vrsti ljubezen s sorodno dušo, najboljša oblika partnerskega odnosa – preprosta in zadovoljujoča. Seveda to ne pomeni, da se ne srečujemo z izzivi. Toda lekcije v tovrstnih odnosih so drugačne, sprožajo učenje o naši lastni vrednosti, strahovih itd. Ključna razlika v primerjavi s karmičnimi lekcijami je, da se v zvezi s sorodno dušo ukvarjamo sami s sabo, ne z urejanjem odnosa. Sorodne duše so ljudje, ki jim je najbolj mar za nas, medtem ko se karmični ljubimci ukvarjajo samo s sabo in svojimi potrebami. Tretja, silno redka je zveza z dušo dvojčico, ki je mešanica izkušenj karmičnega partnerstva in sorodnosti. Gre za nekoga, s katerim delimo del duše. Duši dvojčici naj bi bili namreč dva ločena plamena istega vira, ki sta razdeljena na dve telesi. Ko jo srečamo, doživimo učinek ogledala – vse, kar smo v življenju zanikali, je kar naenkrat pred nami. Soočijo nas z vsakim strahom, zahtevami ega … Ne srečamo se vsi z dušo dvojčico, a če se, je to ljubezen za vedno. To ne pomeni, da se ne bo pojavilo nekaj izzivov in strahov, želje po begu in lovu, odvisno od duhovnega razvoja obeh. Tudi duša dvojčica nas lahko prizadene, a ne glede na vse se vedno pobotamo in ostanemo skupaj.

Ne glede na vrsto odnosa pa se moramo zavedati, da so ovire namenjene naši notranji rasti in razvoju. Če si nekdo želi iti naprej, ga morate spustiti. Ne glede na to, ali gre za karmični odnos, ki sproži korenite spremembe v našem življenju, ali sorodno dušo, ki nas ljubeče spodbudi, da postanemo boljši, ali našo boljšo polovico, se odnosa ne smemo oklepati ali se bati, da ga bomo izgubili. Če nekoga ljubimo in odhaja, je edino, kar lahko storimo, da ga spustimo. Če nam je namenjen, se bo vrnil v naš objem. Če ne, je šlo še za eno čudovito lekcijo, ki smo se je naučili.
Deli s prijatelji