Kam je ušla vaša duša?
Ali se v življenju počutite izgubljene? Ste siti svoje službe, imate povprečne odnose in vam manjka veselja do življenja? Niste edini.
Odpri galerijo
Obstaja skušnjava, da bi se vrnili k starim načinom bivanja, hkrati pa obstaja občutek nezadovoljstva z vsem. FOTO: DUETS/GETTY IMAGES
Vsak gre v življenju kdaj skozi obdobje, ko se mu preprosto zdi, da mu nekaj manjka, a še sam ne ve dobro, kaj to je. Počuti se praznega, prijateljstva ali partnerstva so preprosta, brez globine, podpore in okusa. Če se najdete v teh vrsticah, nedvomno preživljate eksistencialno krizo in ste na razpotju življenja. Počutite se ujete in hrepenite po življenju z več pomena. Kakšna je rešitev za to razžirajočo tesnobo? Popotovanje vase, preizpraševanje in iskanje svoje duše.
Ko se odmaknemo oziroma odklopimo od svoje duše, čutimo tesnobo, depresijo, osamljenost, izoliranost in kronično nezadovoljstvo z življenjem. Da bi premagali to bolečino, se moramo ponovno povezati z najglobljim, najbolj živim in temeljnim delom sebe.
Na splošno je to prizadevanje, da bi našli odgovor na življenjske težave in vprašanja. Ko ljudje govorijo o tem, imajo v mislih odkrivanje resnice in sreče z izpraševanjem svojih misli, navad in motivacije. Toda iskanje duše ima tudi globlji pomen. V bistvu gre za vrnitev v središče vašega bitja. Čisto dobesedno je to duhovna pot. Kadar izgubimo stik s svojo dušo, začutimo željo, da bi nekaj popravili, spremenili, a še sami ne vemo točno, kaj to je. In takrat je odgovor najverjetneje izgubljena duša. Zakaj imamo nekateri tako intenzivno, globoko zakoreninjeno željo po iskanju duše?
Domorodne in šamanske kulture že tisočletja govorijo o pojavu izgube duše in v naši novodobni družbi to postaja skorajda epidemično. V dobi tehnologije in ega, v družbi, ki jo poganjajo materialistični ideali, postajamo vse bolj odklopljeni od divjih in prvinskih središč našega bitja. Naša pozornost ni več usmerjena v potrebe duše, ne razmišljamo o tem, kaj zahteva ali želi, da bi bila lahko zdrava. Nismo je proučevali ali si prizadevali, da bi ji pomagali doseči tisto, kar je nujno za njen razvoj in zdravje. Zanašali smo se na svojih pet čutov in se osredotočili na telo in osebnost. Razvili smo obširno znanje o fizičnem aparatu, ki ga duša prevzame, ko se uteleša. Poznamo aminokisline, nevrotransmiterje, kromosome in encime, svoje duše pa ne.
Ko doživimo izgubo duše, se del naše duše – ali žive esence – skrije ali zapre, kar nas ovira pri izražanju in doživljanju našega resničnega potenciala in celovitosti kot človeških bitij. Pogosto so celotni vidiki naše duše lahko popolnoma blokirani ali potlačeni. Vzrokov za izgubo duše je veliko. Nekaj razlogov je pogostejših:
travme iz otroštva (fizična, čustvena, duševna ali spolna zloraba, ločitev, selitev, smrt v družini, zapustitev, ustrahovanje itd.),
travme iz odraslosti (izguba službe, revščina, posilstvo, nasilje, ločitev, težave z duševnim zdravjem, izolacija, nesreče, smrt bližnjih, diskriminacija itd.),
družbena klima,
versko pranje možganov,
čezmerna uporaba tehnologije ali zabave (t. i. oblika otopelosti in eskapizma),
dedne travme prednikov,
materializem,
znanstvene, redukcionistične vrednote in struktura družbe.
Pravzaprav vse, kar ogroža naše fizično, duševno ali čustveno preživetje, in vsaka zasvojenost, enostranska, zatiralna ideologija ali navada lahko povzroči izgubo duše. Rezultat je neprijeten, temačen občutek, da nekaj ni prav. Nekaj manjka. Nismo zadovoljni s seboj ali s svojim življenjem ne glede na to, kako priljubljeni smo, uspešni ali privlačni. Vedno nekaj manjka. To, kar pogrešamo, je naša duša.
V resnici je večina ljudi v družbi izgubljenih duš. Ne poznajo svoje prave narave, ne zanima jih in nikoli se niso potopili vanjo. Namesto tega v vsem, kar počnejo, izhajajo iz ega, lažnega jaza, ki se je začel konstruirati že v otroštvu, da bi osebo obranil pred preveliko veličino Življenja. Tudi takrat, ko takšni ljudje zaslišijo hrepenenje duše po tem, da bi se osvobodila in bila videna, jo zatirajo. Vrnejo se k prepričanjem, navadam in strukturam v družbi, ki krepijo brezumnost in brezdušnost – ker je laže, manj zastrašujoče in od njih ne zahteva soočenja s težavo.
● nenehno se počutite letargične in utrujene,
● nimate motivacije,
● nemirni ste,
● počutite se same,
● s svojim življenjem ste nezadovoljni ali celo nesrečni,
● hrepenite po nečem več,
● pogosto ste razdražljivi in nerazpoloženi,
● občutite vseprisoten občutek tesnobe,
● bolj ste nagnjeni k zasvojenosti,
● neprestano poskušate omiliti bolečino, vendar nič ne deluje,
● počutite se zlomljeni,
● nekaj vam manjka,
● drugi in življenje vas dolgočasijo,
● počutite se, kot da ste se nekje zataknili,
● ne veste več, kdo ste,
● želite si vedeti, kaj je smisel vsega.
Toda sčasoma hrepenenje postane tako močno, da jim ne preostane drugega, kot da poslušajo. To je začetek procesa duhovnega prebujanja: razstavljanje ega na prafaktorje in razcvet duše ali resnične narave. Vendar obstaja kraj vmes med tema dvema: vice. To je prostor, kjer prebivajo izgubljene duše. Tu se globoko čuti ta ples med raztapljanjem starega in novim, ki se še oblikuje. Človek se počuti, kot da je obtičal, počuti se izgubljenega, praznega, samega in prestrašenega. Obstaja skušnjava, da bi se vrnili k starim načinom bivanja, hkrati pa obstaja občutek nezadovoljstva z vsem. Če prepoznate simptome v okvirčku, je čas za spremembo. Dobrodošli v klubu izgubljenih duš. Dobra novica: niste sami.
Ko se odmaknemo oziroma odklopimo od svoje duše, čutimo tesnobo, depresijo, osamljenost, izoliranost in kronično nezadovoljstvo z življenjem. Da bi premagali to bolečino, se moramo ponovno povezati z najglobljim, najbolj živim in temeljnim delom sebe.
Kaj pomeni iskanje?
Na splošno je to prizadevanje, da bi našli odgovor na življenjske težave in vprašanja. Ko ljudje govorijo o tem, imajo v mislih odkrivanje resnice in sreče z izpraševanjem svojih misli, navad in motivacije. Toda iskanje duše ima tudi globlji pomen. V bistvu gre za vrnitev v središče vašega bitja. Čisto dobesedno je to duhovna pot. Kadar izgubimo stik s svojo dušo, začutimo željo, da bi nekaj popravili, spremenili, a še sami ne vemo točno, kaj to je. In takrat je odgovor najverjetneje izgubljena duša. Zakaj imamo nekateri tako intenzivno, globoko zakoreninjeno željo po iskanju duše?
Poznamo aminokisline, nevrotransmiterje, kromosome in encime, svoje duše pa ne.
Domorodne in šamanske kulture že tisočletja govorijo o pojavu izgube duše in v naši novodobni družbi to postaja skorajda epidemično. V dobi tehnologije in ega, v družbi, ki jo poganjajo materialistični ideali, postajamo vse bolj odklopljeni od divjih in prvinskih središč našega bitja. Naša pozornost ni več usmerjena v potrebe duše, ne razmišljamo o tem, kaj zahteva ali želi, da bi bila lahko zdrava. Nismo je proučevali ali si prizadevali, da bi ji pomagali doseči tisto, kar je nujno za njen razvoj in zdravje. Zanašali smo se na svojih pet čutov in se osredotočili na telo in osebnost. Razvili smo obširno znanje o fizičnem aparatu, ki ga duša prevzame, ko se uteleša. Poznamo aminokisline, nevrotransmiterje, kromosome in encime, svoje duše pa ne.
Izguba duše
Ko doživimo izgubo duše, se del naše duše – ali žive esence – skrije ali zapre, kar nas ovira pri izražanju in doživljanju našega resničnega potenciala in celovitosti kot človeških bitij. Pogosto so celotni vidiki naše duše lahko popolnoma blokirani ali potlačeni. Vzrokov za izgubo duše je veliko. Nekaj razlogov je pogostejših:
travme iz otroštva (fizična, čustvena, duševna ali spolna zloraba, ločitev, selitev, smrt v družini, zapustitev, ustrahovanje itd.),
travme iz odraslosti (izguba službe, revščina, posilstvo, nasilje, ločitev, težave z duševnim zdravjem, izolacija, nesreče, smrt bližnjih, diskriminacija itd.),
družbena klima,
versko pranje možganov,
čezmerna uporaba tehnologije ali zabave (t. i. oblika otopelosti in eskapizma),
dedne travme prednikov,
materializem,
znanstvene, redukcionistične vrednote in struktura družbe.
Pravzaprav vse, kar ogroža naše fizično, duševno ali čustveno preživetje, in vsaka zasvojenost, enostranska, zatiralna ideologija ali navada lahko povzroči izgubo duše. Rezultat je neprijeten, temačen občutek, da nekaj ni prav. Nekaj manjka. Nismo zadovoljni s seboj ali s svojim življenjem ne glede na to, kako priljubljeni smo, uspešni ali privlačni. Vedno nekaj manjka. To, kar pogrešamo, je naša duša.
Prepoznajte znake
V resnici je večina ljudi v družbi izgubljenih duš. Ne poznajo svoje prave narave, ne zanima jih in nikoli se niso potopili vanjo. Namesto tega v vsem, kar počnejo, izhajajo iz ega, lažnega jaza, ki se je začel konstruirati že v otroštvu, da bi osebo obranil pred preveliko veličino Življenja. Tudi takrat, ko takšni ljudje zaslišijo hrepenenje duše po tem, da bi se osvobodila in bila videna, jo zatirajo. Vrnejo se k prepričanjem, navadam in strukturam v družbi, ki krepijo brezumnost in brezdušnost – ker je laže, manj zastrašujoče in od njih ne zahteva soočenja s težavo.
● nenehno se počutite letargične in utrujene,
● nimate motivacije,
● nemirni ste,
● počutite se same,
● s svojim življenjem ste nezadovoljni ali celo nesrečni,
● hrepenite po nečem več,
● pogosto ste razdražljivi in nerazpoloženi,
● občutite vseprisoten občutek tesnobe,
● bolj ste nagnjeni k zasvojenosti,
● neprestano poskušate omiliti bolečino, vendar nič ne deluje,
● počutite se zlomljeni,
● nekaj vam manjka,
● drugi in življenje vas dolgočasijo,
● počutite se, kot da ste se nekje zataknili,
● ne veste več, kdo ste,
● želite si vedeti, kaj je smisel vsega.
Toda sčasoma hrepenenje postane tako močno, da jim ne preostane drugega, kot da poslušajo. To je začetek procesa duhovnega prebujanja: razstavljanje ega na prafaktorje in razcvet duše ali resnične narave. Vendar obstaja kraj vmes med tema dvema: vice. To je prostor, kjer prebivajo izgubljene duše. Tu se globoko čuti ta ples med raztapljanjem starega in novim, ki se še oblikuje. Človek se počuti, kot da je obtičal, počuti se izgubljenega, praznega, samega in prestrašenega. Obstaja skušnjava, da bi se vrnili k starim načinom bivanja, hkrati pa obstaja občutek nezadovoljstva z vsem. Če prepoznate simptome v okvirčku, je čas za spremembo. Dobrodošli v klubu izgubljenih duš. Dobra novica: niste sami.
