Česa vas mora naučiti koronavirus?
Ti časi se nam ne zdijo daleč od znanstvene fantastike. Prav zato je pomembno to vodilo: če ne morete ven, se zazrite navznoter.
Odpri galerijo
FOTO: Guliver/Getty images
Več kot očitno je, da nas vesolje preizkuša in kara hkrati. Na tem našem planetu se že stoletja obnašamo kot največji frajerji, ki jim je povsem vseeno, koliko dreves posekajo za še eno parkirišče, in ki so izgubili občutek za sočloveka in svojo skupnost. Kaj se bomo iz vsega tega naučili, pa je seveda odvisno od vsakega posebej. Čas je, da svojo pozornost usmerimo vase in v tem najdemo lekcije, ki nam bodo ostale za vse življenje. Mi vam predstavljamo le nekatere.
Ta svetovna kriza nas uči, kako šibki smo kot ljudje, kot vrsta. V času pisanja tega članka število ljudi po svetu, ki so se okužili s koronavirusom, leze proti 400.000. Umrlih je skoraj 20.000. Skorajda ni države po svetu, kamor še ne bi vstopil, in vsaka po svoje se trudi omejiti širjenje ali ga celo zajeziti. Čeprav se situacija zdi katastrofalna, upamo in smo prepričani o uspehu.
Zdaj pa si predstavljajte virus, ki je še bolj agresiven in nalezljiv kot ta. Bi se lahko soočili s takšno grožnjo, da bi preprečili lastno izumrtje? Kdo ve resnico, a najbrž pravzaprav ne. Precej preprosto je to pozabiti, a ljudje smo v resnici šibka bitja. Prav zato bi se morali zavedati svoje krhkosti. Naj nas to opomni, da življenja na Zemlji ne jemljemo za samoumevnega.
Ta virus ne spoštuje etničnih ali državnih meja. Ni kitajski, naš je. Ta virus je v Braziliji, Afganistanu, Belgiji, Kambodži, na Danskem, v Franciji, Ameriki – trenutno je v 193 državah in območjih po svetu. Vsi smo člani velike človeške družine, barva naše kože, jezik, ki ga govorimo, naši naglasi in dialekti, kulture in razlike v očeh nalezljive bolezni ne štejejo nič. V očeh sveta smo si različni, v očeh virusa pa enaki. Enaki smo si tudi v svojem trpljenju, bolečini izgube ljubljene osebe – šibki smo in brez odgovorov.
Vsi imamo radi nadzor. Predstavljamo si kapitane svoje usode. V resnici lahko zdaj tako kot še nikoli prej nadzorujemo pomembne dele svojega življenja. Na daljavo lahko nadzorujemo ogrevanje in varnost svojega doma, denar lahko premikamo po svetu s par kliki, nadzorujemo lahko celo svoje telo s pomočjo treningov, medicine in lepotnih popravkov.
Morda je ta občutek nadzora iluzija mehurček, ki ga je razpočil koronavirus in s tem razkril resničnost – da v resnici nimamo takšnega nadzora. Zapiramo šole in lokale, uvajamo ukrepe, uporabljamo razpršila, razkužila, se izogibamo sosedom in si besno umivamo roke, da bi zmanjšali tveganje. Toda ali situacijo nadziramo? Komajda.
Kdor je bil pred časom v Italiji, denimo, ali pozna koga, ki se je okužil, že ve, da se ljudje z njim neradi družijo. Izogibajo se mu, četudi nima virusa. Ljudje, ki so bili v karanteni, in svojci obolelih poročajo o nesramnosti sosedov, o smrtnem strahu sovaščanov. Marsikoga bolj kot virus prizadene odmik prijateljev in celo družine ter zaničevanje družbe. Biti izključen in izoliran ni lahka stvar, saj smo ustvarjeni za odnos. Ne pozabimo na človečnost.
Tako preprosto je izgubiti perspektivo v sredini popolne norosti. Naši dnevi so tako polni ljudi in projektov, dela in seznamov želja, skrbi za dom in načrtovanja počitnic, da včasih težko ločimo pomembno od nujnega. In tako se v življenju izgubimo. Morda nam ta kriza pokaže, s čim se moramo resnično ukvarjati v življenju. Morda nas uči, kaj je v našem življenju res pomembno in kaj je del nečimrnosti.
Mogoče nam pomaga razlikovati med smiselnim in nesmiselnim. Morda liga prvakov, nova kuhinja ali objava na instagramu niso bistvenega pomena za naše preživetje. Morda nas koronavirus uči, kaj je pomembno in kaj moramo v življenju najbolj ceniti.
Ne gre za to, kakšno upanje imamo v času koronavirusa. Gre za to, kakšno življenje si želite, kako bi radi živeli, kakšno upanje imate za svoje otroke. Naj vas vodi. Naj bo to tisto, čemur boste sledili, ko bo konec te tretje svetovne vojne, ki sicer ni prišla v klasični obliki, v kakršni smo je vajeni.
Naj te grozote, strah, izolacija, karantena, zapiranje šol, spreminjanje uredb in sprejemanje vedno novih ukrepov ne bodo zaman. Bodite pametnejši, modrejši, bolj zavedajoči se sebe, svojih pravih prioritet, časa, ki ga namenjate, in komu ga namenjate. Temu upanju sledite.
Kakšna je vaša reakcija na to krizo? Strah nas tako brez težav ujame v svoje kremplje. Koronavirus vidimo povsod, kamor pogledamo: na tipkovnici računalnika, v zraku, ki ga dihamo, pri vsakem fizičnem stiku in v vsakem kotu. Ali smo v paniki?
Morda nas ta kriza izziva, da reagiramo drugače: namesto strahu izberimo zaupanje. A ne na slepo. Poskrbimo zase, sledimo ukrepom, a ne dovolimo, da bi nas stanje ohromilo. Saj veste, kako pravijo: verjemi v boga, a zaklepaj svoj avto. Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal.
Naša krhkost
Ta svetovna kriza nas uči, kako šibki smo kot ljudje, kot vrsta. V času pisanja tega članka število ljudi po svetu, ki so se okužili s koronavirusom, leze proti 400.000. Umrlih je skoraj 20.000. Skorajda ni države po svetu, kamor še ne bi vstopil, in vsaka po svoje se trudi omejiti širjenje ali ga celo zajeziti. Čeprav se situacija zdi katastrofalna, upamo in smo prepričani o uspehu.
Zdaj pa si predstavljajte virus, ki je še bolj agresiven in nalezljiv kot ta. Bi se lahko soočili s takšno grožnjo, da bi preprečili lastno izumrtje? Kdo ve resnico, a najbrž pravzaprav ne. Precej preprosto je to pozabiti, a ljudje smo v resnici šibka bitja. Prav zato bi se morali zavedati svoje krhkosti. Naj nas to opomni, da življenja na Zemlji ne jemljemo za samoumevnega.
Naša enakost
Ta virus ne spoštuje etničnih ali državnih meja. Ni kitajski, naš je. Ta virus je v Braziliji, Afganistanu, Belgiji, Kambodži, na Danskem, v Franciji, Ameriki – trenutno je v 193 državah in območjih po svetu. Vsi smo člani velike človeške družine, barva naše kože, jezik, ki ga govorimo, naši naglasi in dialekti, kulture in razlike v očeh nalezljive bolezni ne štejejo nič. V očeh sveta smo si različni, v očeh virusa pa enaki. Enaki smo si tudi v svojem trpljenju, bolečini izgube ljubljene osebe – šibki smo in brez odgovorov.
Izguba nadzora
Vsi imamo radi nadzor. Predstavljamo si kapitane svoje usode. V resnici lahko zdaj tako kot še nikoli prej nadzorujemo pomembne dele svojega življenja. Na daljavo lahko nadzorujemo ogrevanje in varnost svojega doma, denar lahko premikamo po svetu s par kliki, nadzorujemo lahko celo svoje telo s pomočjo treningov, medicine in lepotnih popravkov.
Morda je ta občutek nadzora iluzija mehurček, ki ga je razpočil koronavirus in s tem razkril resničnost – da v resnici nimamo takšnega nadzora. Zapiramo šole in lokale, uvajamo ukrepe, uporabljamo razpršila, razkužila, se izogibamo sosedom in si besno umivamo roke, da bi zmanjšali tveganje. Toda ali situacijo nadziramo? Komajda.
Bolečina zaradi izključenosti
Kdor je bil pred časom v Italiji, denimo, ali pozna koga, ki se je okužil, že ve, da se ljudje z njim neradi družijo. Izogibajo se mu, četudi nima virusa. Ljudje, ki so bili v karanteni, in svojci obolelih poročajo o nesramnosti sosedov, o smrtnem strahu sovaščanov. Marsikoga bolj kot virus prizadene odmik prijateljev in celo družine ter zaničevanje družbe. Biti izključen in izoliran ni lahka stvar, saj smo ustvarjeni za odnos. Ne pozabimo na človečnost.
Nečimrnost našega življenja
Tako preprosto je izgubiti perspektivo v sredini popolne norosti. Naši dnevi so tako polni ljudi in projektov, dela in seznamov želja, skrbi za dom in načrtovanja počitnic, da včasih težko ločimo pomembno od nujnega. In tako se v življenju izgubimo. Morda nam ta kriza pokaže, s čim se moramo resnično ukvarjati v življenju. Morda nas uči, kaj je v našem življenju res pomembno in kaj je del nečimrnosti.
Mogoče nam pomaga razlikovati med smiselnim in nesmiselnim. Morda liga prvakov, nova kuhinja ali objava na instagramu niso bistvenega pomena za naše preživetje. Morda nas koronavirus uči, kaj je pomembno in kaj moramo v življenju najbolj ceniti.
Upanje
Ne gre za to, kakšno upanje imamo v času koronavirusa. Gre za to, kakšno življenje si želite, kako bi radi živeli, kakšno upanje imate za svoje otroke. Naj vas vodi. Naj bo to tisto, čemur boste sledili, ko bo konec te tretje svetovne vojne, ki sicer ni prišla v klasični obliki, v kakršni smo je vajeni.
Naj te grozote, strah, izolacija, karantena, zapiranje šol, spreminjanje uredb in sprejemanje vedno novih ukrepov ne bodo zaman. Bodite pametnejši, modrejši, bolj zavedajoči se sebe, svojih pravih prioritet, časa, ki ga namenjate, in komu ga namenjate. Temu upanju sledite.
Razlika med strahom in zaupanjem
Kakšna je vaša reakcija na to krizo? Strah nas tako brez težav ujame v svoje kremplje. Koronavirus vidimo povsod, kamor pogledamo: na tipkovnici računalnika, v zraku, ki ga dihamo, pri vsakem fizičnem stiku in v vsakem kotu. Ali smo v paniki?
Ne pozabimo na človečnost.
Morda nas ta kriza izziva, da reagiramo drugače: namesto strahu izberimo zaupanje. A ne na slepo. Poskrbimo zase, sledimo ukrepom, a ne dovolimo, da bi nas stanje ohromilo. Saj veste, kako pravijo: verjemi v boga, a zaklepaj svoj avto. Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal.
