ODNOS

Tina na vrhu zaradi
 ljubezni do trenerja

Objavljeno 14. februar 2013 08.18 | Posodobljeno 13. februar 2013 21.29 | Piše: Marko Uršič
Tandem Tina Maze in Andrea Massi je uspešen tako na športnem kot zasebnem področju.
Tina Maze in Andrea Massi sta skladna v poslu in ljubezni. Foto: Tomi Lombar/Delo

Svetovno prvenstvo v alpskem smučanju v Schladmingu zaradi letošnje vrhunske sezone Tine Maze in njenih odličij v Avstriji seveda vzbuja pozornost slovenske javnosti. Na zunaj je vse videti čisto športno in atletsko, a pri uspehih ima (skoraj) ključno vlogo psiha v vseh odtenkih. Odnos Korošice in njenega trenerja Andree Massija je specifičen, več o tem pa nam je povedal in razložil teoretski psihoanalitik Roman Vodeb, magister sociologije kulture in kinezioloških znanosti.

»Pri fenomenu tekmovalne uspešnosti Tine Maze oziroma tandema Mazetova–Massi je treba poznati vse razsežnosti fenomena znamenitega psihoanalitičnega transferja, ki ga je v teorijo psihoterapevtike plasiral oče psihoanalize Sigmund Freud. Pri transferju gre za obujanje paradigme (vzorca) čustvovanja, ki ga je imel otrok do staršev, v Tininem primeru do pozitivnega (ojdipskega) očeta. Za to, da Tina zadnja leta tako suvereno tekmuje in zmaguje, je kriv prav ta transfer – torej čustvovanje, ki ga je vzpostavila do svojega trenerja Andree Massija. Če smo še konkretnejši: to, da je Tina zaljubljena v svojega trenerja (kot vrnjenega očeta), je ključno za njene uspehe,« je Vodeb pojasnil za uvod. Po njegovem mnenju ji je prav trener, torej Andrea Massi, na svojevrsten oziroma pozitiven način »opral možgane« in ji vcepil, torej sugeriral, verjetje v lastno superiornost. Tako kot psihoterapevt svoji pacientki sugerira uvid v jedro njenega motečega simptoma oziroma patosa, tako je Andrea Massi svoji varovanki sugeriral – verjetno povsem spontano in nenačrtovano – idejo, da lahko premaga vse, tudi Lindsey Vonn. V objemu transferja je Tina premagala nezaveden odpor do zmagovanja oziroma: premagala je konstrukt nezavednega dvoma o lastni superiornosti in sposobnosti nenehnega zmagovanja. Massi je Tini sugeriral idejo, da je najboljša, da lahko zmaguje v vseh disciplinah, da lahko zmaga na vsaki tekmi svetovnega pokala in svetovnega prvenstva, v vseh disciplinah ter da lahko osvoji veliki kristalni globus (in vse štiri male kristalne globuse). Tina Maze zdaj končno verjame – zavestno in predvsem nezavedno –, da lahko vselej zmaga, torej konstantno zmaguje.

Klasična zaljubljenost

In nas je zanimalo: če ne bi imela ljubezenskega odnosa s trenerjem, bi bila Tina Maze tudi tako uspešna? »V psihoterapiji velja, ko se pacientka transferno veže na svojega terapevta, se vanj dobesedno zaljubi – včasih je tovrstna transferna zaljubljenost predvsem nezavedna. Pri Tini pa ne gre za nezavedno zaljubljenost v svojega trenerja, ampak kar za klasično zaljubljenost, ki se včasih od transferne vezanosti, torej zaljubljenosti, niti ne razlikuje. Brez transfernega razmerja Tina zagotovo ne bi imela takih tekmovalnih uspehov – ker v svoji nezavedni vednosti ne bi imela vtkanega verjetja v lastno odličnosti in superiornost.«

Ker je Korošica nenehno po tekmovališčih in treningih, ji stalna prisotnost trenerja in partnerja seveda odgovarja. Po Vodebu ji odgovarja, ker ji trener – ki je seveda tudi v vzajemnem kontratransferju, kot se reče v psihoanalizi – rešuje vse bistvene probleme, pa še čustveno in seksualno jo zadovoljuje, in sebe tudi. Reprezentančne kolegice takega libidinalnega razkošja nimajo. Motivacijska energija je brez transfernega razmerja na neki način osiromašena. »Na uho mi je prišlo, da reprezentančne kolegice tarnajo, da jim oziroma znotraj reprezentance nekaj manjka – ne vedo pa, kaj. Osebno sem prepričan, da jim manjka predvsem čustvena in seksualna potešenost, nikakor pa niso težava pogoji za delo in strokovna podpora trenerjev,« meni Vodeb.

Moralna zavora

Po njegovem so bili slovenski trenerji do svoje oziroma naše Tine Maze izjemno spoštljivi oziroma uvidevni. V libidinalnem smislu so imeli zategnjeni dve ročni oziroma moralni zavori, Andrea Massi pa zagotovo ne, in to je Tini očitno odgovarjalo. Medtem ko je v etiki psihoterapevtiki seksualna nedotakljivost zapovedana in zakonsko predpisana, torej nedopustna, česa takega v športu ne moremo pričakovati. Na trenerskih licenčnih seminarjih se teorija transferja ne predava, in potem ni čudno, da imajo na mnogo panožnih zvezah oziroma reprezentancah in klubih občasne probleme zaradi seksualnih afer športnic in njihovih trenerjev. Pravzaprav lahko rečemo, da se v takem ritmu belega cirkusa, ko so nenehno na poti, vse vrti okoli zadovoljitve seksualnih potreb. »Ja, seveda, vendar o tem nihče ne želi govoriti. In vsak se znajde po svoje. Športniki se vselej znajdejo – ker so seksualno trofejni in aktivni za lokalne navijačice. Pri športnicah je večji problem. Svojevrsten izhod v sili – torej v libidinalni stiski – so seveda lezbični odnosi, nad katerimi potem tarnajo mnogi trenerji, reprezentančni in klubski. V zadnjem času nekatere falične športnice odkrito priznavajo svoja lezbična oziroma biseksualna nagnjenja – v tekmovalnem smislu pa, morda ravno zaradi (svojevrstne) seksualne potešitve, blestijo,« je bil nazoren magister Vodeb.

Deli s prijatelji