Zavida mu lahko celo veliki Ivano

»Bilo je prekrasno sončno jutro v Flensburgu, bili smo v sodobnem hotelu ob pristanišču. V zraku je bilo čutiti, da se obeta nekaj zgodovinskega, da nič ne more iti narobe. Tako je tudi bilo,« se 24. aprila 2004, kot bi bilo včeraj, spominja Dino Bajram, eden od rokometašev Celja Pivovarne Laško, ki so pred 16 leti v domovino prinesli pokal za naslov najboljšega na stari celini. »Štiriindvajsetega aprila se vedno spomnim, če nič drugega, ima dan prej tašča rojstni dan,« se je pošalil Bajram, igralec, ki ga redko omenjamo, ko pride obletnica še vedno največjega uspeha slovenskega kluba. Seveda so Dejan Perić, Sergej Rutenka, Edi Kokšarov, Renato Vugrinec in Uroš Zorman s pokojnim Mirom Požunom na čelu opravili glavni posel, a tudi skupina mlajših si lahko lasti zasluge. Bajram v finalu sicer ni zaigral. »V bistvu se povratne tekme (prva se je v Zlatorogu teden prej končala s 34:28, op. p.) bolj malo spomnim. Vem, da je Flensburg povedel za štiri gole. Perić je ubranil dve žogi in kljub porazu (28:30) smo imeli vse pod nadzorom. Po sireni nas je kar katapultiralo na igrišče. Spoznal sem, da precej peče, ko pride šampanjec v oči. No, morda je bila kriva kombinacija s solzami, solzami sreče in ponosa,« se koža tudi po 16 letih naježi Bajramu, ki je v sezoni zbral tri gole.

Perketov zgodovinski nastop

Nadaljevanje dneva je bilo še lepše. »Čarter je poletel iz bližnje Danske. Na letalu ni bilo običajnega protokola. Vem, da je hitro zmanjkalo vse pijače. Z Žikico Milosavljevićem sva sedela v prvi vrsti. Čudila sva se, ko sva pod seboj zagledala nogometni stadion. Pilot je sporočil, da krožimo nad dvorano Zlatorog in da je pred njo že zbrana množica. Ko smo pristali na Brniku, je bilo veliko ljudi, v koloni trobečih avtomobilov so nas spremljali do Celja. Tam je šele bila norišnica. Nisem mogel verjeti, koliko navijačev nas je pričakalo, čeprav je deževalo. Spomnim se trenutka, ko je Perke na odru pred dvorano dvignil pokal in zapel tisto od Fosilov: 'Kako je dobro vidjeti te opet.' Bili smo v ekstazi. Je bila pa ena pomanjkljivost, zmanjkalo je piva, tudi v bližnjem Mercatorju. Toneta Turnška (legendarnega predsednika kluba in uprave Pivovarne Laško, op. p.) smo zbadali, kako je to mogoče. Potem je poklical v pivovarno in naročil šleper, iz katerega so gajbe kar metali med narod,« je bil tedaj 20-letnik žejen, kot še nikdar prej. Nikdar pozneje ni dočakal takšnega uspeha, čeprav je bil z Gorenjem dvakrat državni prvak (2012, 2013) in zbral devet nastopov za reprezentanco. »Ravno to me je prešinilo včeraj. Tedaj se naša skupina zelencev (poleg Bajrama so klop po večini greli Marko Oštir, Gregor Lorger, Miha Gorenšek, Nenad Bilbija in Miladin Kozlina) še ni zavedala, kaj je dosegla. Poglejte, mnogi veliki igralci, kot sta Ivano Balić in Jackson Richardson, nikdar niso osvojili lige prvakov,« je razmišljal nekdanji krožni napadalec, ki z ženo Katjo že več let živi v Švici in dela v banki. Dneva, ko je v Celju zmanjkalo piva, ne bo pozabil. Nanj ga spominjajo tudi šampionski dres in par superg.