Zaradi smučanja je izgubil dve družini

LJUBLJANA – »Že dolgo je tega, odkar sem bil profesionalec. A sem ostal smučar po duši. Zapadel je prvi sneg. Moram se pripraviti na prihajajočo sezono,« nam uvodoma pove 73-letni Tone Vogrinec, nekdanji tekmovalec, potem pa trener in direktor reprezentanc, na smučarski zvezi je bil tudi poslovni direktor. V belem cirkusu je vztrajal 50 let. »Po 30 smučarskih dni naberem na sezono. V teh dneh sem se mudil v Višnji Gori, kjer imajo izvrsten servis za smučarsko obutev. Nimam več razlogov, da bi trpel kot včasih, ko me je vse žulilo,« je vesel, ker lahko še gre na sneg. Konec decembra jo bo mahnil v Schladming, marca pa na tradicionalno smučanje v Alto Badio.

Šolal se je v Franciji

Športu se je zapisal v rodnem Mariboru. Bil je izvrsten rokometaš, v eni od sezon celo najboljši strelec slovenske lige. Veselil se je derbijev med Branikom in ljubljanskim Odredom. Pri dvanajstih je zaradi družinskih prijateljev začel smučati. Uvrstil se je v reprezentanco, katere član je bil skoraj deset let. »To so bili časi, ko smo bili zadovoljni s solidnim 40. mestom. To je bila naša realnost,« se spominja Tona, ki je 1969. odšel k vojakom. Leto pred tem se mu je rodil sin Miha. Po služenju domovini in okrevanju po prvi resni poškodbi, zlomu noge, ni bil več primeren za tekme svetovnega pokala. »Imel sem družino, ki jo je bilo treba nahraniti, z ženo sva bila študenta,« spomni na težek položaj, ki pa se je ugodno rešil. V Franciji je na mednarodni šoli v Chamonixu končal šolanje, v Smučarskem klubu Branik mu je takratni predsednik in smučarska funkcionarska legenda Dušan Senčar ponudil stolček direktorja in trenerja mlajših panog. Senčar je botroval tudi Vogrinčevi nadaljnji poti. Kot tedanji predsednik alpskega odbora Smučarske zveze Jugoslavije je leta 1972 predlagal, da se za trenerja ženske reprezentance imenuje prav Vogrinca, ki je tako postal prvi profesionalni trener. Prej je to delo opravljal Marjan Magušar. V sezoni 1973/74 je Tone vodil moško vrsto, v tem času je dobil tudi prvega pomočnika – to je bil Matjaž Kranjc. Prav rezultati na svetovnem prvenstvu v St. Moritzu, Miran Gašperšič in Bojan Križaj sta prišla med prvih 15 v slalomu, so dali Vogrincu novih moči, leto zatem je bil Križaj evropski in svetovni mladinski prvak. »Potem je prišla šampionska generacija,« Vogrinec kar malce nostalgično nadaljuje. V smučariji je vztrajal do leta 2006, ko je izpolnil pogoje za upokojitev. Zadnja štiri leta je bil še šef Ski Poola, kjer so se zbirala sredstva za alpsko smučanje. Med letoma 2006 in 2010 je bil podpredsednik smučarske zveze.

Pomagal bi in odpiral vrata

»Žalosten sem, ko vidim, kje je danes alpsko smučanje. Vrsto let je bilo nosilec zimskih športov. Vse je viselo na njem. Po slovesu Tine Maze pa je padlo na stranski tir … V prihodnjih dveh, treh letih ni pričakovati, da se pobere in postavi na noge,« pesimistično ugotavlja Vogrinec, ki ni milosten niti do zadnjih vodstvenih garnitur na zvezi. »V prvi vrsti niso izkoristili vseh možnosti, ki so jih imeli. Izkoristili niso niti nas, ki bi lahko še kaj pomagali. Ne ponujam se, ne potrebujem take afirmacije. A s kakim nasvetom, idejo ali navezavo stika bi še lahko pomagal. Tudi katera vrata bi pomagal odpreti,« so očitki, ki jih ima Vogrinec na račun SZS. Pravi, da se mu včasih zdi, da novi šefi na zvezi delujejo, kot da se je šele z njimi začelo smučanje v Sloveniji. Boli ga, ker je umrl tudi Ski Pool. »Marketing na zvezi so vodili ljudje, ki niso razlikovali med smučko za slalom in smuk,« je jezen Tone, ki opozarja, da marketing ni le pisanje in pošiljanje ponudb. »S sponzorji moraš biti v stiku, z njimi se moraš družiti. Vsako leto smo predstavnike podjetij iz Ski Poola za par dni gostili v Portorožu. Raje so prihajali k nam kot k Nemcem, zato so me Nemci prosili, naj jim sporočim termine, da bo kdo prišel tudi k njim,« je nekdanji komercialni direktor zveze upravičeno ponosen na stare čase. Pri delovanju smučarske zveze pogreša karizmatičnega direktorja, ki bi vodil alpince. »Tak človek si zasluži štiriletni mandat, imenoval bi ga alpski odbor oz. zbor, ki bi ju kar združil, saj tu sedijo eni in isti ljudje,« predlaga Vogrinec, ki se mu zdi nedopustno, morda celo neodgovorno, da ima glavno besedo direktor alpskega odbora, ki je amaterski športni delavec. »Fantje na terenu potrebujejo človeka, ki zna udariti po mizi,« je odločen. V smučarski piramidi se po njegovem mnenju nameni premalo pozornosti mlajšim rodovom. A mu je jasno, da za več aktivnosti ni denarja. Še danes trdi, da se je Tino Maze premalo izkoristilo. »Sredstva so vezana na šampiona oziroma na paradnega konja. Če bi imela SZS in Tina Maze boljšo pogodbo, bi se dalo tu kaj narediti in več iztržiti. Morda bi me smučarska zveza potrebovala ravno pri sestavi te pogodbe. Tako pa sta se soočila slab marketing zveze in dober marketing Mazejeve,« naš sogovornik še enkrat s prstom pokaže na smučarsko zvezo.

Nasvet Tini

Vogrinec ceni in spoštuje dosežke Mazejeve. Ni pa povsem prepričan, ali bo še smučala. »Če bo, potem naj se preizkusi le v smuku in superveleslalomu. Konkurenca v (vele)slalomu ne počiva, dekleta, s katerimi je Tina že imela težave, bodo v tej sezoni prevozila 10.000 vratc. V smuku in super G pa ima Tina toliko izkušenj kot nobena smučarka razen Lindsey Vonn,« nekdanji trener ženske vrste svetuje Korošici. »Ogromno zaslug za Tinine uspehe ima Andrea Massi,« ob pohvalah ne pozabi na njenega trenerja. Tone upa, da se Massi s svojim znanjem in izkušnjami profesionalno vključi v delo smučarske zveze. Svojčas je bil Tona tudi posrednik v sporu med SZS in Mazejevo. Poskus se je izjalovil, Vogrincu pa sta obe strani zamerili vmešavanje. Smučanje pa niso le uspehi in veselje. Ob pogledu na črno statistiko mu je hudo pri srcu. Kar osem slovenskih smučark in smučarjev je umrlo od leta 1986. Zadnji jo je skupil Drago Grubelnik, pred dobrima dvema tednoma so k zadnjemu počitku pospremili Nušo Tome. »Saj ne vem, kaj je s temi našimi reveži, da odhajajo na drugi svet. Res je tudi, da so smučarji znani kot hitri šoferji. Kaj je bilo z Grubelnikom, ne vem. Je pa tragično, da oče triletnega sina odide na tako žalosten način,« strto pove Vogrinec, ki je svojčas predlagal, da bi smučarji po tekmah ostali na gala večerji, ne pa da utrujeni takoj odhajajo na dolgo pot s kombijem.

Revolucija

Vogrinec v domačih logih funkcije nima, na tujem pač. Še vedno je član izvršnega odbora za alpsko smučanje pri Mednarodni smučarski zvezi. Vendar ga mineva, da bi tam še sedel, ker je smučarska zveza pri vseh idejah in pobudah tako pasivna. Čeprav se razpravlja o pomembnih stvareh, ki lahko usodno vplivajo na ta šport v Sloveniji. Morda ni daleč dan, ko bo na startu le 45 ali pa 32 tekmovalcev. Če se to zgodi, se lahko polovica slovenske reprezentance kar poslovi od tekem na najvišji ravni. »Gledalce zanima le prvih 30, potem gredo na klobaso v VIP-šotor. Zato bi bilo boljše, da se dan prej opravijo kvalifikacije,« svoje ideje razkriva slovenski strokovnjak. Pred leti je predstavil sistem, kjer bi startalo 32 smučarjev, ki bi se pomerili v prvem in drugem krogu na izločanje. Osmerici bi dodal še štiri srečne poražence in jih v obratnem vrstnem redu poslal še enkrat na start. Na tekmo bi spustil 15 najboljših v svetovnem pokalu, peterico iz evropskega pokala in ducat tekmovalcev iz kvalifikacij. Nekaj se v to smer že premika, tudi po Vogrinčevi zaslugi, ki je lažje prerok na tujem kot doma.