PREBOLD – Žiga Sternad iz Latkove vasi pri Preboldu se ukvarja s športom, ki je nekaj posebnega, gre namreč za atrakcijo, ki jo po navadi lahko vidimo v cirkuških arenah. Lahko bi rekli, da je pravi artist, akrobat, ki do potankosti obvlada ravnotežje in s svojim monociklom premaguje kilometre cest, poti in najrazličnejše ovire. Svoje sposobnosti je uspešno prikazal tudi na nedavnem svetovnem prvenstvu Unicon v Italiji, kjer je v absolutni kategoriji discipline spust (downhill) postal svetovni podprvak.
Na enem kolesu spust s 4552 metrov nadmorske višine
»Svetovno prvenstvo poteka vsaki dve leti v različnih državah po svetu. Letošnje je bilo v Italiji. Udeležilo se ga je skoraj dva tisoč tekmovalcev z vsega sveta. V disciplini cross country sem dosegel 4. mesto v kategoriji od 19 do 29 let in 2. mesto v absolutni kategoriji v disciplini downhill ter tako postal svetovni podprvak. Svetovnega prvenstva sem se udeležil kot edini predstavnik iz Slovenije, čeprav pri nas tekmuje več športnih monokolesarjev,« je dejal Žiga, ki se je z nemško ekipo Triton po končanem prvenstvu podal še na izjemen in ekstremen podvig.
»Povzpeli smo se na najvišje pribežališče v Evropi, Signal Kuppe, ki je 4552 metrov visoko in je eden izmed vrhov znane gore Monte Rosa. S sabo smo vzeli monokolesa in se zadnji dan z njimi spustili v dolino, ob tem smo naredili več kot 3100 metrov višinskega spusta. Podvig je trajal tri dni, od tega dva dni vzpenjanja v ekstremnih razmerah s pomočjo vodnika in en dan vožnje po snegu, skalah in koreninah. Na vrhu sem zaradi nizke prisotnosti kisika dobil simptome višinske bolezni (vrtoglavica, glavobol, utrujenost), vendar so simptomi v gibanju med spustom izginili, no, razen utrujenosti, kar je logično,« je še pojasnil.
Gre za enega izmed najbolj ekstremnim podvigov na svetu s tem preprostim prevoznim sredstvom. Kot pravi Žiga, je bila to nepozabna, a hkrati skrajno naporna dogodivščina, ki je njegovo srebrno kolajno s svetovnega prvenstva naredila še bolj sijočo.
Navdušil se je pri čarovniku
Žiga se je z monokolesom srečal že v osnovni šoli, ko so bili v šoli v naravi. Tam je imel predstavo čarovnik, ki je imel tudi monokolo in mu je dovolil, da se poskusi z njim peljati. Seveda mu ni šlo, a ga je vse skupaj zelo navdušilo, takrat pa še ni vedel, da monokolesarjenje obstaja tudi kot šport. Želel si je imeti takšno kolo, in nekaj let pozneje, ko je šel k birmi, ga je dobil za darilo. Ko je prišel v 1. letnik srednje šole, je spoznal fante, s katerimi so nato trenirali vožnjo z monociklom. In začela se je njegova zgodba, zgodba tekmovalca v tem športu.
