VSE NAJBOLJŠE

Z monaškim princem stal v vrsti za hrano

Objavljeno 19. september 2015 12.50 | Posodobljeno 19. september 2015 12.51 | Piše: Roman Končar
Ključne besede: Matjaž Kladnik
Matjaž Kladnik ne bo pozabil obračuna z Jensom Weissflogom na novoletni skakalni turneji.
Matjaž je nemiren, športni duh. Foto: Marko Feist

LJUBLJANA – Matjaž Kladnik. Smučarski skakalec. Reprezentant. Nekdanji, a vseeno – reprezentant slovenski. Na pogovor pride v ednini. To zapišem zategadelj, ker ima brata, dvojčka, Tomaža – poleg dve leti starejše sestre Katarine in dve leti mlajše sestre Ane –, s katerim je v pregovorni enakosti preživel dobršen del življenja. 
»Vse tja do četrtega razreda osnovne šole sva bila z bratom tako rekoč eno: do pičice enako so naju oblačili, vse, ma čisto vse sva počela skupaj, potem sva se pa nekako odločila, da bi vseeno imela vsak svoje življenje,« razloži, kako je biti brat dvojček. 
»Žoga je bila in je še vedno neločljivo povezana z mojim življenjskim utripom. Pa smučarija, seveda. Z očetom smo hodili na sprehode mimo skakalnic, ki so bile takrat v Kamniku, in me je zagrabilo, to skakanje. Se spomnim, kako smo, mularija, naredili mini skakalnice, bolj za akrobatiko skonstruirane, in potem sem jaz zapeljal po tisti rorček skakalnici – zbudil sem se pa doma. Tako grdo sem padel. Hvala bogu brez hujših posledic in tudi volje do skakanja mi ni vzelo. Že v prvem razredu sem prvič skočil na ta pravi kamniški skakalnici, nato sem začel trenirati v klubu, Peter Osolnik je bil prvi moj trener. Znal mi je dopovedati, da je skakanje v bistvu zelo preprosta zadeva: 'Samo počepneš, potem enkrat vstaneš, vse drugo pa samo po sebi pride.' Pa je res prišlo,« o začetkih razpreda Matjaž. 
Naš tokratni slavljenec poudari, da je bilo tudi v šoli precej zanimivo. »Enkrat sem se hotel sošolcu malce maščevati, ker me je... kaj pa vem, kaj me je že, pa sem ga med glavnim odmorom, bilo je pozimi, čakal pred vrati na dvorišču, kamor so nas vedno poslali. No, pričakal sem ga z maščevalno kepo, a se je namesto njega prikazala sošolka in jo je ona dobila v obraz, meni je pa ravnatelj potem zagrozil z izključitvijo iz zveze pionirjev takratne Juge, jaz pa v neutolažljivi jok, saj bi bila izključitev velika sramota. Me je hotel prestrašiti, in to mu je uspelo,« opisuje s tako prav posebno, sila nalezljivo energijo. 
»Tudi v glasbeno šolo sem hodil, ker je bila čisto blizu našega bloka, pa smo itak vsi iz bloka nekaj poskušali. Blok flavta je bil moj inštrument, ker so mi rekli, da imam še premajhne prste za klarinet. No, potem sem zrasel, prsti tudi, zato sem se lahko oprijel klarineta.« Glasbena kariera ni dolgo trajala, skakanje je v Matjaževem življenju počasi, a zanesljivo zavzelo najpomembnejše mesto. Iz Kamnika je odšel trenirat v Ljubljano k Iliriji. »Takrat je bilo nekaj zim brez snega, klub v Kamniku je nekako zamrl ali odmrl, jaz sem si pa skakanja nepopisno želel in sem vse leto starše, ki so takrat vse svoje sile posvetili gradnji hiše v bližnjih Stranjah, nagovarjal, da bi še skakal. In je oče naju z bratom po enem letu mojega neprestanega teženja naložil v avto in smo se odpeljali v Ljubljano. Ko smo zavili na Večno pot, sem bil prepričan, da gremo v živalski vrt, ko pa smo se približali Mostecu, se mi je na obraz narisal velikanski nasmeh.«

Desetnik nevidnih stražarjev

V Ljubljani je bilo treniranje bolj intenzivno, se spominja Matjaž, ki je bil v prvem letniku kamniške gimnazije že skakalni reprezentant, vsak dan je treniral. »Veliko sem manjkal v šoli in še danes gre moja posebna zahvala dvema čudovito dobrima sošolkama, ki sta mi res nesebično in človeško pomagali, da sem lahko predelal vso snov. Luka Koprivšek in Bogdan Norčič sta bila moja reprezentančna trenerja, oba perfektna. Franci Petek in Matjaž Zupan sta bila že na odhajanju, moja malenkost in Robi Meglič pa v prihajanju. Kaj vse smo doživeli! Prečudovito je bilo. Olimpijske igre v norveškem Lillehammerju so bile nekaj najlepšega, kar se človeku lahko dogodi. Prekrasna narava, prava, norveška zima z zelo nizkimi temperaturami, a z veliko sonca, pa fascinantno odprtje, ki sem ga doživel v živo – neponovljivo –, pa druženje s svetovnimi asi, kot je Alberto Tomba, na primer. Se je zgodilo, da sem prišel v jedilnico in se je okoli nekega temnopoltega športnika gnetla množica ljudi, športnikov in novinarjev. Šele čez čas sem izvedel, da je bil to živa športna legenda – član slovite bob ekipe iz Jamajke, ki je bila tedaj svetovna športna senzacija. Spet drugič sem v jedilnici čakal na svoj obrok v vrsti z meni takrat neznanim človekom. Nekdo drug ga je nehote polil in sem priskočil na pomoč z brisanjem. Takoj se je videlo, da mora biti pomembna oseba, saj sta bila v trenutku poleg njega dva varnostnika. No, sem kaj kmalu ugotovil, da je bil to sam presvetli princ monaški, ki je takrat hotel kot športnik, mislim, da je vozil bob, doživeti vso pristnost olimpijske vasi in druženja v njej,« doskoči zdaj pri tem, zdaj pri onem pripetljaju. 
»Tekma v Oberstdorfu bo za vse večne čase ostala v mojem spominu. Z Jensom Weissflogom sva se dajala na novoletni turneji. Po prvi seriji sem bil jaz enajsti, on pa mesto za menoj, potem je pa v drugi on skočil daleč in še enkrat daleč in postavil rezultat serije. Jaz pa na vrh skakalnice pa sem se pognal po strmini in slovitega Jensa preskočil in premagal. Nepopisno veselje in nepozabni občutki, res,« izpostavi svoj največji uspeh. 
»Pa še ena iz časov služenja vojaškega roka v Slovenski vojski: iz Vipave sem šel na Ptuj, od koder sem se vrnil kot desetnik in sem imel svojo desetino. Do vojakov sem bil prizanesljiv, dovolil sem jim, da so šli namesto na stražo spat, ampak pod postelje, da jih dežurni oficir ob nadzoru ni opazil in je bil prepričan, da smo na straži. Se je pa malce zakompliciralo, ker je bilo to pozimi, in isti oficir ni videl nobenih stopinj v snegu, kjer bi morali mi, stražarji, gor in dol korakati – razglasil nas je za nevidne stražarje. K sreči ni bilo posledic, vse se je kar dobro končalo,« še pove in najin pogovor pripeljeva h koncu. 
Hej, Matjaž, nemirni duh športni. Bodi zdrav in bodi dober, kakršen si vedno bil. Naj ti življenje prinaša vedno novih izzivov pa zdravja tudi, da jim boš zlahka kos. Vse najboljše za okrogli jubilej tvoj življenjski ti želim. Iz srca!

Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili:

Slaščičarna Maxi

Vinska klet Mastnak, Zdravko Mastnak, s. p.

Cvetličarna Gardenia, pasaža Maximarketa 

Deli s prijatelji