NI MU DOLGČAS
Z ledenih ploskev k Luki Dončiću
Robert Kristan se je vrnil k hokeju na domače Jesenice. Sodeluje tudi v projektu slovenskega košarkarskega zvezdnika.
Odpri galerijo
Robert Kristan je bil vrsto let nepogrešljiv pri slovenski hokejski reprezentanci. FOTO: Marko Feist
Za hokejiste, tudi tiste upokojene, je poletje po navadi zelo umirjen letni čas. A Robertu Kristanu, junaku iz vrat ob številnih zmagah bodisi v klubskem bodisi v reprezentančnem dresu, je v teh dneh vse prej kot dolgčas. Pred dobrima dvema letoma je sklenil pot vratarja, zdaj se vrača k ledenim ploskvam, saj je prikimal vabilu Marcela Rodmana o sodelovanju na Jesenicah. Obenem dela tudi v promociji našega košarkarskega zvezdnika Luke Dončića.
Maj 2018 bo ostal v slovenskem hokeju zapisan kot mesec, ko ste se v svojem 36. letu odločili za konec športne poti. Kako se zdaj ozirate na tisto pomlad, je bilo težko zadnjič vstopiti v slačilnico?
»Nekaj časa sem se pripravljal na to, preprosto sem začutil, da je napočil čas za slovo. Težave s poškodbami obeh kolen so me spremljale že dolgo. Danes ne morem več igrati rekreativno nogometa, pa sem pri tem vedno užival, tudi na teniškem igrišču nisem več sproščen. Le pri igri dvojic, ko sem večinoma ob mreži, ni težav, če sem pa na svoji strani igrišča sam, pozneje po krajšem oddihu nekaj časa niti ne morem normalno vstati s stola. Vem, če bi se hotel resneje ukvarjati s športom, bi moral obe koleni zamenjati, tako pa zdaj uživam na kolesu in pri manjših telesnih naporih.«
Toda naenkrat ste se znašli v novem vsakdanu, brez vsakodnevnega treninga, adrenalina tekem, priprav s soigralci, druženja, veselja ob zmagah, slabe volje ob porazih ...
»Res je bilo to zame, potem ko sem bil od malega na ledenih ploskvah, nekaj novega. Obenem sem hitro dobil priložnost za novo službo in se začel spoznavati z drugačnim življenjem.«
Delate za znamko našega košarkarskega asa Luke Dončića – kako to?
»Sprva je šlo zgolj za pogovore prek znancev in njegove družine, nato sem sprejel ponudbo, da bi se ukvarjal z naročili, prodajo, promocijo njegovih artiklov za privržence. Z njimi in tudi drugimi, ki jih to zanima, ohranjam stik prek elektronske pošte, odgovarjam na vprašanja, prejemam naročila.«
Ste bili tudi pri Luki v Dallasu?
»V teh dveh sezonah še nisem našel časa, nameraval pa sem oditi na tekme letošnje končnice. A so mi pač nove razmere to preprečile.«
Vrnili pa ste se k hokeju. Nekdanji soigralec Marcel Rodman vas je povabil v Podmežaklo, zdaj ste član prenovljenega upravnega odbora Jesenic, pomladi ste prejeli vabilo tudi iz Olimpije. Kako je bilo glede vaše odločitve?
»Pri Olimpiji si nisem upal glede na svojo službo sprejeti sodelovanja v trenerskem času. Polovičarstva ne maram, in če ne bi mogel vse energije usmeriti k enemu projektu, se mu raje že vnaprej odpovem. Jesenice? Zdi se mi izziv postaviti na noge klub, ki se je v zadnjih letih bojeval za sleherni evro. Tudi zdaj je moj urnik nabit, a Marcelu in drugim bom poskusil pomagati. Če bo kdaj treba, pozneje tudi pri trenerskem delu na ledu. Toda najprej bi bilo lepo, ko bi v Podmežakli zagotovili temeljne razmere za spodoben hokej.«
Maj 2018 bo ostal v slovenskem hokeju zapisan kot mesec, ko ste se v svojem 36. letu odločili za konec športne poti. Kako se zdaj ozirate na tisto pomlad, je bilo težko zadnjič vstopiti v slačilnico?
»Nekaj časa sem se pripravljal na to, preprosto sem začutil, da je napočil čas za slovo. Težave s poškodbami obeh kolen so me spremljale že dolgo. Danes ne morem več igrati rekreativno nogometa, pa sem pri tem vedno užival, tudi na teniškem igrišču nisem več sproščen. Le pri igri dvojic, ko sem večinoma ob mreži, ni težav, če sem pa na svoji strani igrišča sam, pozneje po krajšem oddihu nekaj časa niti ne morem normalno vstati s stola. Vem, če bi se hotel resneje ukvarjati s športom, bi moral obe koleni zamenjati, tako pa zdaj uživam na kolesu in pri manjših telesnih naporih.«
Toda naenkrat ste se znašli v novem vsakdanu, brez vsakodnevnega treninga, adrenalina tekem, priprav s soigralci, druženja, veselja ob zmagah, slabe volje ob porazih ...
»Res je bilo to zame, potem ko sem bil od malega na ledenih ploskvah, nekaj novega. Obenem sem hitro dobil priložnost za novo službo in se začel spoznavati z drugačnim življenjem.«
Delate za znamko našega košarkarskega asa Luke Dončića – kako to?
»Sprva je šlo zgolj za pogovore prek znancev in njegove družine, nato sem sprejel ponudbo, da bi se ukvarjal z naročili, prodajo, promocijo njegovih artiklov za privržence. Z njimi in tudi drugimi, ki jih to zanima, ohranjam stik prek elektronske pošte, odgovarjam na vprašanja, prejemam naročila.«
Ste bili tudi pri Luki v Dallasu?
»V teh dveh sezonah še nisem našel časa, nameraval pa sem oditi na tekme letošnje končnice. A so mi pač nove razmere to preprečile.«
Vrnili pa ste se k hokeju. Nekdanji soigralec Marcel Rodman vas je povabil v Podmežaklo, zdaj ste član prenovljenega upravnega odbora Jesenic, pomladi ste prejeli vabilo tudi iz Olimpije. Kako je bilo glede vaše odločitve?
»Pri Olimpiji si nisem upal glede na svojo službo sprejeti sodelovanja v trenerskem času. Polovičarstva ne maram, in če ne bi mogel vse energije usmeriti k enemu projektu, se mu raje že vnaprej odpovem. Jesenice? Zdi se mi izziv postaviti na noge klub, ki se je v zadnjih letih bojeval za sleherni evro. Tudi zdaj je moj urnik nabit, a Marcelu in drugim bom poskusil pomagati. Če bo kdaj treba, pozneje tudi pri trenerskem delu na ledu. Toda najprej bi bilo lepo, ko bi v Podmežakli zagotovili temeljne razmere za spodoben hokej.«
