Tomaž premika meje: v šestih dneh preko devetih maratonov

Eni tečejo, ker v tem uživajo, drugi za dosežke, so pa tudi taki, ki želijo ugotoviti, kaj vse zmoreta telo in um. To je želel tudi 43-letni Korošec Tomaž Kristavčnik, ki živi v Ljubljani. Za njim je zahtevna gorska tekaška preizkušnja Swiss Peaks Trail, na kateri je moral premagati 362 kilometrov, 26.500 višinskih metrov navzgor in 27.000 navzdol. Start je bil v Oberwaldu, cilj pa na skrajnem vzhodu Ženevskega jezera. »To ni etapna dirka, ampak tečeš od začetka do konca. Kdaj boš počival ali spal, odločaš sam. Praviloma imaš na 50 ali 60 kilometrov postojanke, kjer si lahko odpočiješ, se preoblečeš in nadaljuješ,« nam zaupa Tomaž in doda, da je tam taka gneča, da ljudje spijo kar zunaj, zaviti v odejo, po drugi neprespani noči pa jih veliko zaspi kar ob poti.

Pomanjkanje spanja in prividi

Na tekmi s podobno razdaljo je bil že leta 2017 v Italiji, kjer je uspešno opravil s 340 kilometri in 25.000 višinskimi metri. Letos sta peterico Slovencev spremljala Simona Glavan in Peter Vujevič, ki sta imela dostop le do določenih postojank. Tam sta jih oskrbela z opremo in palačinkami, ki so teknile tudi preostalim tekačem. Tomaž ne skriva hvaležnosti za vse, kar sta storila zanj, saj mu je njuna podpora veliko pomenila. Prijavljenih je bilo 272 tekačev, startalo jih je 242, ciljno črto pa prečkalo le 149. Na cilj je prišel kot 89., za pot je porabil 143,5 ure, medtem ko je zmagovalec s preizkušnjo opravil v dobrih 80 urah. »Te tekme imajo časovno mejo, ko lahko prideš na cilj. Na tej je bil limit 160 ur.«

To ni le preizkušnja za telo, ampak tudi za um in čustva. »Na poti tečeš ali hodiš, odvisno od terena. Določeni predeli so zelo strmi in zelo nevarni. Spremljevalna ekipa je skrbela za vse, ne more pa pomagati pri pomanjkanju spanja. Najhuje je, ko se zaradi tega pojavijo halucinacije, ki jih vsak tekač drugače doživi. Postajaš omotičen, začne te zanašati, v kamnih vidiš jasne slike predmetov, ki jih tam sploh ni. Vse je tako realno, da moraš prav brcniti v kamen, da se prepričaš, da je to le plod tvoje domišljije,« iskreno pove Tomaž.

Premika meje

Tekme se moraš lotiti v svojem ritmu, ne smeš se ozirati na tempo drugih. Težko bi vso progo tekel z nekom, ampak vseeno sta nekaj daljših odsekov odtekla s prijateljem Tonijem Lekšetom. »Človek bi rekel: eh, še 20 kilometrov do cilja, to bosta dve uri ... Pa ni bilo tako, zadnja noč je bila zahtevna. Na 2000 metrih je megla, blato, zelo težka orientacija, ker šparajo z zastavicami. Praviloma je bila proga markirana z označevalnimi zastavicami, a so jih ponekod na pašnikih požrle krave, zato je bila proga še nevarnejša. Ko sem v megli srečal Tonija, sva se razveselila in skupaj prišla do cilja,« se Tomaž spomni zadnje noči.

Zjutraj je v cilj pritekel brez posebne evforije, a srečen in hvaležen, da je pot opravil brez poškodb. »Na takih tekmah me pogosto preplavijo močna čustva, bodisi zaradi lepih razgledov bodisi čezmernega napora. Po drugi strani pridejo tudi težki trenutki, ko mi je res hudo. Takrat me rešuje misel na hčerko Vito, nekako se poveževa v mislih, in to mi vlije moči, da nadaljujem,« Tomaž spregovori o kriznih trenutkih. »Pri 60. kilometru sem padel v krizo in bi lahko brez slabe vesti odstopil, a imam jasno načelo, da odstopim le, če bi ogrožal zdravje. Te tekme so zato, da premikam meje, preizkušam sebe in se učim prebroditi krize. Ko ti uspe, si še bolj samozavesten, in te izkušnje so zelo dragocene.«