Športniki z molkom in puško proti okupatorju

Druga svetovna vojna je bistveno vplivala na življenje v Sloveniji, in šport ni bil izjema. Če je bilo športno življenje pred drugo vojno iz političnih razlogov organizirano strogo centralistično, v jugoslovanskih športnih organizacijah in zvezah – tudi najbolj množično sokolstvo –, je druga svetovna vojna oz. razkosanje Slovenije med Italijo, Nemčijo in Madžarsko prej bogato športno življenje obsodilo na životarjenje.

V severnem delu Slovenije, ki ga je okupirala Nemčija, so oblasti takoj razpustile slovenske športne klube, delo so lahko nadaljevali le nemški – denimo nogometni klub Rapid v Mariboru. V tistem delu Slovenije, ki si ga je prisvojila Italija, je bil okupatorjev stisk na področju športa malce šibkejši. Telovadna društva so lahko nadaljevala vadbo, le da ne več pod okriljem Sokola, temveč fašistične mladinske organizacije Gill (Gioventu Italiana Littorio di Lubiana). Šport se je ohranil in bil še naprej pod okriljem Slovenske športne zveze, ki pa je bila vključena v italijanski olimpijski komite Coni in je delovala pod budnim očesom fašističnega zaupnika Conija Giovannija Burattija.

Kot piše Tomaž Pavlin, profesor zgodovine športa na fakulteti za šport, se je tudi v Ljubljanski pokrajini zmanjšalo število klubov. Ob zasedbi Ljubljane je prenehal delovati ASK Primorje, ki so ga organizirali in vodili primorski in tržaški emigranti, ki so po prvi svetovni vojni zaradi fašističnega nasilja prebežali v Jugoslavijo. Največji takratni slovenski športni klub Ilirija je prekinil delovanje, saj so se odločili po zgledu kulturnikov za športni molk kot obliko protesta proti okupaciji. Sokoli so razpadli, del je pristopil k Osvobodilni fronti in partizanom, del pa je ostal zvest projugoslovanskemu značaju predvojnega Sokola in še naprej podpiral vlado v izgnanstvu, pozneje pa so večinoma postali člani slovenskih četnikov oziroma t. i. plave garde.

Ker je bila Ljubljana med vojno obdana z žico, se je do kapitulacije Italije športno življenje omejilo zgolj na Ljubljano, kasneje, leta 1944, so nemški okupatorji in njihovi slovenski pomagači domobranci ustanovili referat za šport, po podatkih katerega je bilo takrat aktivnih 31 klubov in devet športnih zvez. Prirejali so zlasti tekme v atletiki, odbojki, plavanju, tenisu, v kolesarstvu in pred koncem vojne tekme v smučanju in boksu.
 

Prehod k fizkulturi

Športna tekmovanja so organizirali tudi partizani na osvobojenih ozemljih. Najbolj znani športni prireditvi sta bili nogometna tekma septembra 1944 na Ljubnem ob Savinji in smučarska tekmovanja januarja 1945 v Cerknem. Uporu proti okupatorju se je kmalu po začetku vojne pridružilo veliko športnikov. Primerno visok je odstotek športnikov, ki so padli v boju z okupatorjem.


Po koncu vojne so v novi Jugoslaviji šport in telovadbo po sovjetskem vzoru združili in preimenovali v fizično kulturo ali na kratko fizkulturo. Že 7. in 8. maja 1945, torej še pred osvoboditvijo Ljubljane, je bil na kongresu športnikov v Beogradu ustanovljen Fizkulturni odbor Jugoslavije, po njegovem zgledu so kasneje nastali republiški. Fizkulturni odbor Ljudske republike Slovenije je bil ustanovljen junija 1945.

A že naslednje leto so ga tako kot povsod po Jugoslaviji preimenovali v Fizkulturna zveza Slovenije (FZS). Po sporu Jugoslavije s Sovjetsko zvezo (informbirojevski razkol) leta 1948 je iz političnih razlogov pa tudi zaradi prevelikega formalizma Fizkulturne zveze sledila reorganizacija. FZS je sicer ostala krovna organizacija, a ustanovljene so bile panožne zveze: Telovadna zveza Slovenije, Planinska zveza Slovenije in Strelska zveza Slovenije. S tem še ni bilo konec reorganizacij na področju športa: leta 1952 se je Telovadna zveza preimenovala v Zvezo za telesno vzgojo Partizan (TVD), hkrati pa je bila ustanovljena Zveza športov kot skupni organ vseh strokovnih zvez in naj bi vodila in usmerjala šport v celoti.

Prihodnjič: Prve povojne olimpijske igre